Digitalna knjižnica

V vodniku je opisanih 76 najpomembnejših in najzanimivejših plezalnih poti v Sloveniji in zamejstvu, v Zahodnih Julijskih Alpah in na avstrijski strani Karavank.

Monografija Gore Slovenije je udobno izhodišče za vse, ki želite pobegniti iz napornega vsakdana v gorsko naravo. Deseti vodnik Andreja Stritarja – priznanega gorniškega pisca!

Dušan Škodic, pisec zabavnih planinskih prigod Smeh z gora, bralce spomni na čas avtobusnih voženj do izhodišč, srečanj z obmejnimi graničarji ali iskanja družic na planinskih portalih. Dobršen del zbirke pa vseeno obravnava klasične planinske prigode in nezgode v planinskih kočah, ob nežnih srečanjih in prigodah z gorniškimi »poznavalci«. Zgodbe dopolnjujejo odlične ilustracije Milana Plužareva.

Ko si med sprehodom skozi gozd v spomin prikličemo njegovo podobo izpred nekaj desetletij, zlahka opazimo spremembe. To so nove vrste rastlin, žuželk in gliv, ki pri nas niso bile naravno prisotne. Postavi se nam pomembno vprašanje, ali te nove, tujerodne vrste predstavljajo tveganje za naše gozdove.

Kras, ta majhna pokrajina pred morjem, je dobesedno prepreden z zidovi. Kot nekakšen srebrn pajčolan so stkani okrog vasi, okrog pašnikov in travnikov in se kot nadzemeljske korenine zgodovine vzpenjajo v hribovje, med grmovje, skale in drevesa. Na tisoče kilometrov zazidanega kamenja, oblikovanega v zid, je Kraševec izkopal ali razbil in zložil v zid, ki je postal mejnik in branik njegove zemlje. Danes je to naša dediščina kulturne krajine, ki jo varujeta in obnavljata Boris Čok iz Lokve in Vojko Ražem iz Bazovice.

Štiri leta. Tri inštitucije. Več kot 200 znanstvenikov, biologov in prostovoljcev. En namen: slediti volčjim družinam v Sloveniji. Rezultati: presenetljivi. Tokrat prvič na televiziji posnetki biologov, ki nameščajo ovratnico za telemetrično spremljanje volka. Volku Slavcu je uspelo prečkati Alpe, prehoditi več kot 1000 kilometrov in ustvariti družino v Italiji. Če bi biologi vedeli, da bo pri Veroni srečal Julijo, bi ga poimenovali Romeo.

Slovenija je matična država Krasa in krasoslovnega klasičnega krasa. Skoraj polovica Slovenije je kraške, zato ni presenetljivo, da je Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU eno od vodilnih mednarodnih raziskovalnih in študijskih krasoslovnih središč. Slovenski krasoslovci celostno razvijajo krasoslovje in povezujejo njegova najpomembnejša področja, kar je temelj za dobro poznavanje in razumevanje kraške dediščine. Pod okriljem Univerze v Novi Gorici izvajajo doktorski študij krasoslovja, ki je edini tovrstni na svetu in obenem tudi Krasoslovno študijsko središče Unesca. S svojim strokovnim znanjem že desetletja pomagajo razvijati krasoslovje v številnih državah po svetu, na pobudo Altajskega državnega naravnega biosfernega rezervata tudi v avtonomni republiki Ruske federacije, Republiki Altaj. Ekipa Izobraževalnega programa TV Slovenija je posnela odpravo in raziskovanje štirih slovenskih krasoslovcev v Altaju v Sibiriji. Film prikazuje raziskovanje kraških škrapelj, ki razkrivajo svojevrstno in prvič opisano oblikovanje kraškega površja, značilnega za podnebne razmere v Altaju, natančno proučevanje marmorizirane kamnine in oblik na njej, proučevanje podzemeljske favne in ekoloških značilnosti krasa. Posebno pozornost pa so posvetili tudi vodam, ki oblikujejo kras. Poleg raziskovanja že znanih predelov Altajskega krasa so se odpravili tudi na lov za odkrivanjem novih lokacij.

Podkast o naravi in ljudeh, ki jo strastno raziskujejo in odgovorno varujejo.

Svizec je simbol visokogorja. Njegovi klici so znanilci poletja v hribih. Igra mladičev na pobočju je lahko vrhunec izleta v gore. Je pa tudi velika talna veverica. Je glodavec, ki lahko 8 mesecev na leto prespi. Je ena od redkih vrst, ki lahko preživi, če ji telesna temperatura pade pod 10 stopinj. Je žival, ki se lahko prehranjuje celo s strupenimi rastlinami.

Če si edini sesalec na Zemlji, ki je sposoben pravega leta, če si, nasprotno od večine živih bitij, dejaven ponoči, če se v prostoru orientiraš samo po sluhu, če lahko s pomočjo ultrazvoka zaznaš nit, tanko kot človeški las, če tvoja telesna temperatura pozimi pade tudi za 20 stopinj in to preživiš, nisi superjunak iz risanke, ampak navaden netopir.

Peščica lovskih kolegov je leta 1972 družno ugotovila, da slovenskemu gozdu nekaj manjka. Sledil je edinstven splet okoliščin, ki se je leta 1973 uspešno zaključil z dejanskim izpustom šestih risov z območja slovaških Karpatov v kočevske gozdove. Zgodba o uspehu je plod sodelovanja peščice odločnih ljudi, ki so že v tistem času vedeli, kaj prisotnost risa v gozdu pomeni za naravo. Naselitev se je kasneje izkazala za najuspešnejšo v Evropi, kot posebnost pa velja izpostaviti, da so risa takrat naselili lovci oziroma lovske organizacije. V tem pogledu je zgodba še kako edinstvena. Film govori o pomemebnem mejniku v zgodovini Slovencev: o odločitvi takratnih pionirjev naravovarstva, lovcih (risovih legendah), ki so naravi želeli vrniti nekaj, kar je iz le-te nekoč izginilo. Lovci še danes dosledno spremljajo in beležijo stanje risov v Sloveniji. In ravno to njihovo početje je izhodišče za nastanek zgodbe o Risovih legendah. Pisanje pisem, dnevnikov in poročil nas simbolično spremlja skozi celotno filmsko pripoved, saj je vestno beleženje podatkov značilna lastnost naravovarstvenika in gledalcu želimo prikazati, da je tovrstno delo posameznikov še kako pomebno za ohranitev ogroženih živalskih vrst v slovenskih gozdovih.