Pobude za zavarovanje posameznih naravnih znamenitosti, ki so se pojavile v drugi polovici 19. stoletja, so bile spontan odziv na vedno večje grožnje zaradi širjenja človekovega vpliva po industrijski revoluciji. Prizadevanja za zavarovanje dela Julijskih Alp segajo v leto 1906 in so plod zamisli seizmologa in naravoslovca Albina Belarja.
Ministrstvo za šume in rudnike pri beograjski vladi je 4. aprila 1924 na pobudo Odseka za varstvo prirode in prirodnih spomenikov, ki je deloval v okviru Muzejskega društva za Slovenijo, potrdilo izločitev in zavarovanje približno 1.400 hektarov velikega območja v Dolini Triglavskih jezer.
Posestva Kranjskega verskega zaklada so bila takrat v državni upravi, kar je omogočilo sklenitev Zakupne pogodbe med upravljavcem, Direkcijo šum v Ljubljani in obema pobudnikoma za ustanovitev parka: Muzejskim društvom za Slovenijo in Slovenskim planinskim društvom.
Zakupna doba je bila določena na 20 let, to je do 1. julija 1944, določena je bila tudi letna zakupnina, označene so bile meje parka in navedene katastrske parcele, ki so tvorile park. Ta ni bil razglašen za stalno, saj po takrat veljavnih zakonih ni bilo mogoče trajno odvzeti pašnih površin njihovemu prvotnemu gospodarskemu namenu.
Obeleževanje 100-letnice bo potekalo pod sloganom Varstvo je obstoj. Gre za opozorilo, da je obstoj naravnih (in kulturnih) vrednot oziroma njihovo ohranjanje za naslednje rodove možno le z varovanjem. Pri tem je (še danes) pomembno lovljenje ravnotežja med ohranjanjem, varovanjem in tradicijo, razvojem, med domačini in obiskovalci,…