Digitalna knjižnica

V diplomski nalogi smo analizirali letne količine padavin in njihovo variabilnost, letne količine padavin po desetletjih, število dni z dnevno količino padavin nad 5, 10, 20, 50, 100 in 150 mm in njihovo variabilnost, število dvodnevnih nalivov s količino padavin nad 50, 100, 150 mm in njihovo variabilnost, število dni s snežno odejo po letnih časih in za snežno sezono ter trende v številu dni s snežno odejo. Analizirali smo osemnajst postaj na širšem območju Triglavskega narodnega parka od leta 1961 do 2009. Ugotovili smo, da ima Žaga (2972 mm) največ padavin v obravnavanem obdobju, najmanj padavin imajo Rateče (1532 mm). Razponi med max in min vrednostmi so na vseh postajah veliki. Najbolj mokro je bilo v obdobju 1961 -1969 na 13 od 17 postaj, najbolj sušni pa sta desetletji 1980-1989 na 8 postajah in 2000-2009 na 6 postajah. Na vseh postajah se pojavljajo močni enodnevni in dvodnevni nalivi, padavinski dogodki pa se med postajami razlikujejo. Največje število dni z enodnevnimi padavinami > 5 mm je imel kraj Vogel (89,6 dni), > 10 mm Kneške Ravne (69,2 dni) in > 20 mm prav tako Kneške Ravne (44 dni). Žaga je imela največ dni s količino padavin > 50 mm, > 100 mm in > 150 mm, najmanj takih padavinskih dni pa je v Ratečah. Pri dvodnevni količini padavin > 50 mm je takšnih dogodkov 37 letno, >100 mm 14,1 in >150 mm 6,3. Na vseh postajah variabilnost narašča glede na intenzivnost padavin. Dolžina snežne sezone se v zadnjih letih zmanjšuje. Na vseh analiziranih postajah je opažen negativen trend v številu dni s snežno odejo tekom snežne sezone, največji je v Stari Fužini s 14,9 dni / 10 let.

Namen diplomskega dela je podati priporočila za umestitev novih nastanitvenih objektov ob Bohinjsko jezero. Obravnavano območje se nahaja znotraj širšega območja Triglavskega narodnega parka (v nadaljevanju TNP), znotraj katerega veljajo določene zakonske omejitve in posebni pogoji glede umeščanja in gradnje novih objektov. V izhodišču je poudarjen pomen ohranjanja značilnih naravnih vrednot, posebnih naravovarstvenih območij, kulturne in naravne dediščine ter vizualne privlačnosti prostora, kar predstavlja tudi del omejitev pri umeščanju novih objektov znotraj TNP. Na podlagi ohranjanja teh vrednot in upoštevanja omejitev so izoblikovana merila za določitev zazidljivih območij, kjer je možna tudi umestitev novih turističnih nastanitvenih objektov. Poleg tega se v diplomskem delu zavzemamo za umestitev novih objektov, ki bi v arhitekturnem, urbanističnem in krajinskem oblikovanju delovala čim bolj skladno s svojo okolico. V nadaljevanju so tako na podlagi analize obravnavanega območja podani kriteriji za umestitev novih turističnih nastanitvenih objektov. Kot končni rezultat pa so podana tudi priporočila za umeščanje novih nastanitevih turističnih objektov znotraj obravnavanega območja ob Bohinjskem jezeru.

Julijske Alpe imajo kar nekaj dolin, ki bi bile upravičeno užaljene, če jim ne bi podelili naziva najlepše – Vrata, Tamar, Zadnjica, Zadnja Trenta pa Zajzera ali Dunja na italijanski strani … Ampak ko pride do kombinacije jezer in sten, se nobena ne more meriti z Mangartsko dolino in njenimi vodnimi dragulji pod Mangartom in Poncami.

V knjigi več avtorjev obravnava nekatera najbolj pomembna vprašanja problematike edinega slovenskega narodnega parka. Tatiana Bajuk Senčar analizira uvajanje načrta upravljanja Triglavskega narodnega parka (TNP); Vito Hazler načenja vprašanja varovanja kulturne dediščine; Špela Ledinek Lozej razpravlja o planšarstvu in kulturni dediščini v parku; v razpravi o Trenti je Peter Simonič zarisal historiat nekaterih delov TNP. Vprašanje vloge dediščine v turistični prireditvi ter razmerja med organizatorjem in skupnostjo v Bohinju tematizira Mateja Habinc; Miha Kozorog in Saša Poljak Istenič analizirata vloge in strategije aktivnih športnikov pri oblikovanju načrta upravljanja; Barbara Turk Niskač razpravlja o pogledih mladih na dediščino, kot se kažejo v fotografijah, ki so jih posneli. Objavljeni sta še dve besedili, ki sta plod mednarodnega sodelovanja: O nacionalnem parku Mljet in njegovi endogamni strukturi sta pisala Goran Šantek in Tibor Komar, o nacionalnem parku na Finskem pa Katriina Siivonen.

V zadnjih dvajsetih letih postaja energetska oskrba sredogorskih in visokogorskih planinskih postojank v Triglavskem narodnem parku okolju prijaznejša. Čedalje večji delež električne energije je proizveden iz sončne in vetrne energije. V dveh tretjinah analiziranih primerov imajo električni generatorji le vlogo rezerve. Premog se za ogrevanje prostorov ne uporablja več, kurilno olje vse manj, kot smiselna investicija v prihodnje pa se nakazujejo sprejemniki sončne energije.

Triglavski ledenik od leta 1946 redno merijo, opazujejo in preučujejo sodelavci Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU. Na začetku meritev je bila njegova površina 14,4 ha, do danes pa se je skrčil na slabo polovico hektarja. Zdaj ledenik nima več vseh ledeniških značilnosti. O ledeniku lahko govorimo le še zaradi njegove preteklosti, na osnovi analize geomorfnih oblik Triglavskega pogorja ter pisnih in slikovnih virov iz 19.in 20. stoletja. Obdobje meritev z vidika kolebanja ledenika kronološko delimo na štiri dele. Prva leta do leta 1964 je zaznamovalo krčenje ledenika. Leta 1952 je bil ledenik prvič geodetsko izmerjen. Na podlagi teh meritev smo lahko izračunali tudi prostornino ledenika. Drugo obdobje od leta 1965 do leta 1982 je zaznamovala stagnacija v krčenju ledenika. V večini let je ledenik tudi ob koncu talilne dobe prekrival sneg. Tretje razdobje med letoma 1983 in 2003 je zaznamoval najhitrejši umik ledenika. V devetdesetih letih 20. stoletja smo posodobili meritve, leta 1999 smo začeli z rednimi fotogrametričnimi meritvami, tega leta smo prvič izmerili debelino ledu z georadarjem. V zadnjem razdobju po letu 2003 se je krčenje ledenika znova upočasnilo.

V tej številki časopisa si lahko preberete: 10 let razglasitve Biosfernega območja Julijskih Alp; Trajnostni turizem v Alpah; Tolminske Ravne; Zaključena obnova stenskih poslikav; Podzemna voda v Trglavskem narodnem parku; Deležniki o rabi obnovljivih virov energije v TNP; Znak kakovosti TNP; Otroci so raziskovali tradicionalno znanje; Mladi nadzorniki v letu 2013.

Diplomsko delo obravnava rabo obnovljivih virov energije v izbranih planinskih postojankah na območju Triglavskega narodnega parka. Izbor energetskih virov, ki zagotavljajo postojankam nemoteno oskrbo, je ključnega pomena, predvsem v okoljsko ranljivih visokogorskih območjih. V delu je predstavljeno pridobivanje oziroma oskrba z energijo v izbranih planinskih postojankah, zgled dobre prakse iz tujine, ki je trenutno vodilni primer energetsko samozadostne planinske postojanke v alpskem prostoru ter možnosti oskrbe z obnovljivimi viri. Poseben poudarek je namenjen obnovljivima viroma energije, ki sta na tem območju najbolj učinkovita, to sta sončna in vetrna energija. Izdelana je ocena možnosti povečanja rabe obnovljivih virov tam, kjer okolje to še dopušča in se hkrati izkazuje potreba po dodatni energiji.

V Sloveniji je zaradi razpršenosti poselitve povezanost z javnim vodovodom relativno majhna. Zato obstaja veliko malih vodnih zajetij, ki se uporablja za lastno oskrbo s pitno vodo, katere kakovost pa običajno ni znana ali pa je celo slaba. Na preučevanem območju na planoti Pokljuka (Mrzli studenec, Goreljek, Gorjuše, Koprivnik in Podjelje) se še vedno veliko ljudi samih oskrbuje s pitno vodo (zajem izvira, vodnjak), saj ponekod nimajo druge izbire ali pa bolj zaupajo sistemu, ki se uporablja že vrsto let. Glavni cilj diplomskega dela je bila anketa, prek katere sem ugotovila, kakšen je sistem oskrbe s pitno vodo na izbranih naseljih Pokljuke. Poleg tega pa so bile opravljene še analize vode (TOC, TN in mikrobiološke analize) za oceno stanja kakovosti posameznih vodnih zajetij. Rezultati analize vode so pokazali, da je na nekaterih zajetjih voda mikrobiološko onesnažena s fekalnimi bakterijami, kar bi bilo treba potrditi s podrobnejšimi analizami vode za posamezne mikrobiološke parametre. V zaključku sem podala tudi možnosti priključitve na večji vodovodni sistem na preučevanem območju, kar bi prebivalcem omogočalo večjo varnost in dostopnost.

Pričujoča razprava se osredinja na raznovrstne prakse dediščinjenja, s katerimi različnimi družbeni akterji sooblikujejo kulturo dediščine v Triglavskem narodnem parku v času priprave in sprejemanje Načrta upravljanja, pri katerem sodelujejo tudi prebivalci parka. Da bi analizirali pomen nove oblike upravljanja pri delovanju parka posebej poudarjam spremembe v polju tvornosti akterjev, ki so sodelovali pri pripravi in sprejemanju načrta.

Monografija se osredotoča na reliefno analizo Doline Triglav skih jezer in naravovars tveno vrednotenje reliefnih oblik.

Znanstveno izobraževalni časopis obravnava prispevke, ki se nanašajo na raziskovanje in varovanje žive in nežive narave ter materialne in nematerialne kulturne dediščine na območju Triglavskega narodnega parka in na širšem območju Julijskih Alp. Strokovno posega v naravoslovje, družboslovje in povezovalne vede. Prispevki so v obliki znanstvenih člankov in kratkih novic. Acta triglavensia je nadaljevanje Triglavskih razgledov.