Digitalna knjižnica

Štiri leta. Tri inštitucije. Več kot 200 znanstvenikov, biologov in prostovoljcev. En namen: slediti volčjim družinam v Sloveniji. Rezultati: presenetljivi. Tokrat prvič na televiziji posnetki biologov, ki nameščajo ovratnico za telemetrično spremljanje volka. Volku Slavcu je uspelo prečkati Alpe, prehoditi več kot 1000 kilometrov in ustvariti družino v Italiji. Če bi biologi vedeli, da bo pri Veroni srečal Julijo, bi ga poimenovali Romeo.

Glas ljudstva nam kaže strinjanje ali nestrinjanje večine na zastavljeno vprašanje. Da se z večino manipulira z lahkoto, se ve, odkar svet stoji. Mobinga si ni izmislil kapitalizem v zadnjih dvajsetih letih, morda je novo le spretno manipuliranje z besedo samo. Ker običajno sodim po sebi, se mi postavlja vprašanje, kako naj vprašani glasujemo, ko pa na svetu obstaja neskončna množica vprašanj, sama (in prepričana sem, da še kdo) pa se spoznam na tako malo stvari! Bom glasovala tako, kot me bo uspešno zmanipuliralo okolje? Je to prav?

V tej številki si lahko, poleg namigov kaj početi v parku in napotkov za obisk, preberete tudi: Slovenija, od kod lepote tvoje?; Biosferno območje Julijske Alpe; Odkrijte okuse Naravnega parka Julijsko predgorje; Dolina Loške Koritnice.

Slovenija je matična država Krasa in krasoslovnega klasičnega krasa. Skoraj polovica Slovenije je kraške, zato ni presenetljivo, da je Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU eno od vodilnih mednarodnih raziskovalnih in študijskih krasoslovnih središč. Slovenski krasoslovci celostno razvijajo krasoslovje in povezujejo njegova najpomembnejša področja, kar je temelj za dobro poznavanje in razumevanje kraške dediščine. Pod okriljem Univerze v Novi Gorici izvajajo doktorski študij krasoslovja, ki je edini tovrstni na svetu in obenem tudi Krasoslovno študijsko središče Unesca. S svojim strokovnim znanjem že desetletja pomagajo razvijati krasoslovje v številnih državah po svetu, na pobudo Altajskega državnega naravnega biosfernega rezervata tudi v avtonomni republiki Ruske federacije, Republiki Altaj. Ekipa Izobraževalnega programa TV Slovenija je posnela odpravo in raziskovanje štirih slovenskih krasoslovcev v Altaju v Sibiriji. Film prikazuje raziskovanje kraških škrapelj, ki razkrivajo svojevrstno in prvič opisano oblikovanje kraškega površja, značilnega za podnebne razmere v Altaju, natančno proučevanje marmorizirane kamnine in oblik na njej, proučevanje podzemeljske favne in ekoloških značilnosti krasa. Posebno pozornost pa so posvetili tudi vodam, ki oblikujejo kras. Poleg raziskovanja že znanih predelov Altajskega krasa so se odpravili tudi na lov za odkrivanjem novih lokacij.

Podkast o naravi in ljudeh, ki jo strastno raziskujejo in odgovorno varujejo.

Svizec je simbol visokogorja. Njegovi klici so znanilci poletja v hribih. Igra mladičev na pobočju je lahko vrhunec izleta v gore. Je pa tudi velika talna veverica. Je glodavec, ki lahko 8 mesecev na leto prespi. Je ena od redkih vrst, ki lahko preživi, če ji telesna temperatura pade pod 10 stopinj. Je žival, ki se lahko prehranjuje celo s strupenimi rastlinami.

Če si edini sesalec na Zemlji, ki je sposoben pravega leta, če si, nasprotno od večine živih bitij, dejaven ponoči, če se v prostoru orientiraš samo po sluhu, če lahko s pomočjo ultrazvoka zaznaš nit, tanko kot človeški las, če tvoja telesna temperatura pozimi pade tudi za 20 stopinj in to preživiš, nisi superjunak iz risanke, ampak navaden netopir.

Peščica lovskih kolegov je leta 1972 družno ugotovila, da slovenskemu gozdu nekaj manjka. Sledil je edinstven splet okoliščin, ki se je leta 1973 uspešno zaključil z dejanskim izpustom šestih risov z območja slovaških Karpatov v kočevske gozdove. Zgodba o uspehu je plod sodelovanja peščice odločnih ljudi, ki so že v tistem času vedeli, kaj prisotnost risa v gozdu pomeni za naravo. Naselitev se je kasneje izkazala za najuspešnejšo v Evropi, kot posebnost pa velja izpostaviti, da so risa takrat naselili lovci oziroma lovske organizacije. V tem pogledu je zgodba še kako edinstvena. Film govori o pomemebnem mejniku v zgodovini Slovencev: o odločitvi takratnih pionirjev naravovarstva, lovcih (risovih legendah), ki so naravi želeli vrniti nekaj, kar je iz le-te nekoč izginilo. Lovci še danes dosledno spremljajo in beležijo stanje risov v Sloveniji. In ravno to njihovo početje je izhodišče za nastanek zgodbe o Risovih legendah. Pisanje pisem, dnevnikov in poročil nas simbolično spremlja skozi celotno filmsko pripoved, saj je vestno beleženje podatkov značilna lastnost naravovarstvenika in gledalcu želimo prikazati, da je tovrstno delo posameznikov še kako pomebno za ohranitev ogroženih živalskih vrst v slovenskih gozdovih.

Zemljevid obsega številne priljubljene planinske in izletniške cilje: Bohinjsko jezero z Zgornjo in Spodnjo Bohinjsko dolino, Bohinjsko-Tolminski greben med Bogatinom in Soriško planino, del Pokljuke južno od glavne ceste, Fužinske planine, Dolino Triglavskih jezer in Komno.

Prispevek celovito prikaže praktični primer interpretacije narave ter spoznanja in izkušnje, ki so lahko v pomoč ali navdih interpretatorjem. Ustvarja vez med teorijo in prakso ter skozi prikaz načrtovanja in izvedbe interpretacije v projektu Morski datlji? Ne, hvala! osvetljuje načela interpretacije ter njen namen glede na ciljne skupine. Predstavi ključna izhodišča za izvedbo kakovostne interpretacije kot interdisciplinarnega in kreativnega dela – skrbno načrtovanje in upravljanje procesa interpretacije ter vrednotenje. Poudari pomen uporabe ustreznih sredstev, ki niso sama sebi namen, temveč so učinkoviti pripomočki za uresničevanje konkretnih naravovarstvenih ciljev.

»V Bohinju se nam je spet nasmehnila sreča. Bogatejši smo za knjigo slavospevov bohinjskim goram, planinam, dolinam, dolinicam, vasicam, slapovom, jezerom in vodnim izvirom, ki pošiljajo žuboreče studence, potoke in reko po dolini in v širni svet,« je o novi knjigi Jožeta Miheliča zapisala bohinjska pisateljica Marija Cvetek, soplezalec Lojze Budkovič pa, da gre za občuteno napisane gorske zgodbe, ki so nepozabna pot v čase našega otroštva in odraščanja v Bohinju: »Ta čudoviti svet skrivnostnih gora, brezmejnih gozdov in zanimivih domačinov nas je trajno povezal z nepozabnim družinskim prijateljstvom naših staršev, ki se prenaša na naslednike.«

Na osnovi podatkov kartiranj habitatnih tipov iz obdobja od 2009 do 2017, ki so razporejena po celotni Sloveniji, smo analizirali površine naravovarstveno pomembnih travnikov in barij ter velikost kmetij, ki jih imajo v lasti. Analizirane površine pokrivajo 568 km2 negozdnih površin (vse, ki jih ne pokriva gozdna maska), kar predstavlja 7 odstotkov negozdne površine Slovenije. Povprečna površina kartiranih naravovarstveno pomembnih travnikov je 0,3 ha, barij pa 0,1 ha. 83 odstotkov analiziranih barjanskih površin je v lasti kmetij, kjer več kot 90 odstotkov površine pokrivajo travniki, 52 odstotkov kmetij z barjanskimi površinami pa je manjših od 10 ha. Izmed kmetij na obravnavanih območjih, ki imajo v lasti analizirane travnike, je 72 odstotkov manjših od 10 ha. 50 odstotkov vseh kmetij z naravovarstveno pomembnimi travniki ima površino med 1 in 6 ha, kar je pod velikostjo povprečne slovenske kmetije, ki je 6,5 ha.