Digitalna knjižnica

Znanstveno izobraževalni časopis obravnava prispevke, ki se nanašajo na raziskovanje in varovanje žive in nežive narave ter materialne in nematerialne kulturne dediščine na območju Triglavskega narodnega parka in na širšem območju Julijskih Alp. Strokovno posega v naravoslovje, družboslovje in povezovalne vede. Prispevki so v obliki znanstvenih člankov in kratkih novic. Acta triglavensia je nadaljevanje Triglavskih razgledov. 

Kako je živeti z zavedanjem, da je vsak dan lahko tvoj zadnji?

Ustreznost in primernost slovenskih planinskih kart. Pred desetletji smo imeli planinci in drugi uporabniki planinskih kart kaj malo težav pri izbiri ustrezne karte. Le v visokogorskih in planinsko najbolj zanimivih območjih smo lahko izbirali med kartami dveh različnih meril, za vsa druga območja pa je bila na voljo le ena planinska karta Planinske založbe PZS...

Cilj diplomskega dela je predstaviti soteskanje kot eno izmed športnih in turističnih dejavnosti, ugotoviti, kako je organizirano v Sloveniji, in to primerjati s stanjem v dveh sosednjih državah. Pozornost je posvečena organiziranosti komercialnega in rekreativnega soteskanja, nadzoru nad izvajalci storitev, vodniškim usposabljanjem in aktualnim vprašanjem o vplivih soteskanja na okolje. Virov, ki bi se nanašali na to tematiko, praktično ni. Nekaj knjižnih vodnikov je na voljo v tujih jezikih, a se v največji meri nanašajo na točno določene soteske. Tako sem si v nalogi pomagal predvsem z zapisi organizacij na spletnih straneh, s podatki, ki sem jih prejel od znancev preko elektronske pošte, in z lastnimi izkušnjami. Po pregledu organiziranosti soteskanja v Sloveniji in po primerjavi s sosednjima državama lahko ugotovim, da je glavni problem v tem, da v nobeni izmed držav ne obstaja en sistem oz. krovna organizacija, ki bi določala smernice za razvoj tega športa, tako na rekreativni kot tudi komercialni bazi. Tako ima vsaka država oz. dejansko vsaka pokrajina v določeni državi svoje posebnosti. Za večjo varnost udeležencev in ne nazadnje za pravilen pristop glede naravovarstvenih zahtev in posebnosti bi bila potrebna centralna organizacija, ki bi določala standarde, po katerih bi potekalo usposabljanje in izvajanje dejavnosti.

Biotop je življenjski prostor za rastline in živali. Biotopi pa so tudi serija dokumentarnih in izobraževalnih oddaj, ki gledalcu razkriva nekatere življenjske prostore in predstavlja posamezne živalske vrste in rastline. Vas zanima, kdo je podlesek? Katera žival nosi znanstveno ime parkelj? Zakaj je dobro, da reke prestopijo bregove? Kakšne barve je trebuh nižinskega urha? Kje gnezdijo breguljke? Kateri sesalec zdrži pod vodo več kot 15 minut? Kako spijo žuželke? Zakaj volkovi živijo v tropih? Kako vroča poletja imajo radi netopirji? To je le nekaj vprašanj, na katera odgovarjajo Biotopi. Slovenija je sicer majhna, vendar izredno bogata. Biodiverziteta oziroma raznolikost življenja na našem ozemlju je izjemna. Še vedno se lahko pohvalimo tako z rastlinskimi in živalskimi vrstami, kot tudi z naravnimi življenjskimi okolji, ki drugod po Evropi izginjajo. Vendar pa so tako rastline in živali, kot njihova specifična okolja v nevarnosti. Serija dokumentarnih oddaj Biotopi zato vedno znova odgovarja tudi na vprašanja, zakaj je ohranjanje naravnih okolij in vseh vrst, ki si z nami delijo planet, tako zelo pomembno. Ta planet je namreč samo eden. Če bodo izginile druge vrste, – od majhnih žuželk do velikih zveri – bomo izginili tudi ljudje.

Sava je najdaljša reka v Sloveniji, po količini vode največji pritok Donave in za Tiso drugi največji pritok po velikosti porečja. Marsikdaj se navaja kot severna meja Balkanskega polotoka. Povirje Save v celoti leži v Sloveniji, njeno porečje je več kot polovica slovenskega ozemlja. Ima dva povirna kraka, vendar kot njen glavni krak navadno štejemo Savo Dolinko. Kakšna je zgodba o savskih brodarjih? Kakšen običaj je kavsanje? Vse o HE na Savi. Nad sotočjem kraljuje tudi mogočni grad Rajhenburg. Reka Sava zapusti Slovenijo za Brežicami, ki so skozi čas postale pomembno mesto ob sotočju s Krko.

Pogovor z Jožetom Rovanom o turnem kolesarstvu.

Zakon o ohranjanju narave določa omilitvene in izravnalne ukrepe, s katerimi se omili poseg v naravo ali njegove posledice oziroma nadomesti predvidena ali povzročena okrnitev narave. Med možnimi oblikami teh ukrepov je tudi vzpostavitev nadomestnega območja, ki ima enake naravovarstvene značilnosti kot območje, na katero je imel poseg bistven vpliv. Na podlagi izkušenj v slovenski naravovarstveni praksi in spremljanja evropske sodne prakse v drugih državah smo v članku obravnavali vprašanje, ali je nadomestni habitat omilitveni ali izravnalni ukrep. Iz evropske sodne prakse je razvidno, da Evropska komisija zastopa stališče, da nadomestni habitat na območju Natura 2000 ne more služiti kot omilitveni ukrep, temveč se ga po opravljenem postopku prevlade druge javne koristi uporabi kot izravnalni ukrep v smislu 4. odstavka 6. člena Direktive o habitatih. To pa je možno le takrat, ko so izpolnjeni trije pogoji: da za dosego ciljev plana ali posega ne obstajajo druge alternative (1), obstajati mora prevladujoča druga javna korist (nad javno koristjo ohranjanja narave) (2) ter izpolnjeni morajo biti izravnalni ukrepi, ki bodo zagotovili ohranitev celovitosti in povezanosti omrežja območij Natura 2000 (3).

Povečana naravovarstvena zavest ljudi v drugi polovici 20. stoletja je sprožila naravovarstvena gibanja in ustanavljanje mednarodnih naravovarstvenih organizacij. Sprejete so bile mednarodne konvencije, namenjene ohranjanju biotske raznovrstnosti. Za uresničevanje ciljev teh konvencij je Evropska unija sprejela Direktivo o pticah in Direktivo o habitatih. Članek opisuje določitev omrežja Natura 2000 na podlagi obeh evropskih direktiv. Podrobno je opisan postopek določitve območij Natura 2000 v Sloveniji, vključno z biogeografskimi seminarji. Zbrani so podatki o spremembah Uredbe o posebnih varstvenih območjih (območjih Natura 2000), ki zadevajo število in površino območij Natura 2000 ter število kvalifikacijskih vrst in habitatnih tipov v območjih.

Kadar pomislimo na slovenske vode, se nam pred očmi prikažejo podobe jezer, rek in potokov, po katerih se v resnici pretaka izobilje voda. Navadno pa ne pomislimo na območja, kjer voda vidno ali manj vidno zastaja vsaj del leta – to pa so mokrišča. Raznolika mokrišča so pravcate oaze življenja, kjer uspevajo in živijo značilne rastline in živali, prilagojene tem posebnim življenjskim okoljem. V svetu in pri nas so že spoznana za izjemno pomembna, nekatera varujejo tudi mednarodni sporazumi o varstvu mokrišč.

Vse več ozaveščenih ljudi želi doživljati naravo nedotaknjeno in jo s svojo prisotnostjo in ravnanjem čim manj zmotiti. Dobrine, ki nam jih ne bi bilo treba zapraviti, niso le pitna voda in čisti zrak, ampak tudi tišina in temno nočno nebo. V dolinah smo v zadnjih desetletjih namestili na javne in zasebne površine obilo nepotrebnih in neustreznih svetlobnih teles. Kvarijo nam nočno nebo, ta čudoviti oder narave z mnogimi nebesnimi predstavami in pojavi. Danes so gore v jasnem vremenu in nočeh brez Lune še zadnje območje, kjer lahko s prostim očesom ugledamo Rimsko cesto in kjer še edino lahko v globine.

Ko ponosni gorski macesen odsluži svojo vlogo pokončnega drevesa, se zanj začne novo življenje, ki mu ga vdihnejo spretne roke markacistov. To so možje, ki prostovoljno in z velikim veseljem skrbijo za planinske poti v slovenskih gorah. Da bi planinci lažje in bolj varno obiskovali gore, so pripravljeni na težka dela snovalcev in vzdrževalcev gorskih poti. Vedri, hudomušni in požrtvovalni akterji si med spretnim izdelovanjem macesnovih stopnic dovolijo tudi poglobljen razmislek o smislu in sobivanju z naravo.