Digitalna knjižnica

Gozd je pomembno javno dobro, čeprav ima svoje lastnike, ki nanj gledajo tudi kot na vir dohodka. Zmotno je misliti, da je glavni vir dohodka povsod les, marsikje, denimo na Jančah, imajo lastniki bistveno več dobička od gozdnih plodov, kot so gobe, borovnice in med. Poleg Janč se z nesorazmernim pritiskom obiskovalcev gozda, med katerimi so tudi nabiralci gozdnih plodov, srečujejo še v Triglavskem narodnem parku, natančneje na Pokljuki. Tako je Triglavski narodni park sponzoriral dvodnevni Posvet o nabiranju in varstvu gliv, ki je včeraj in danes potekal na Gozdarskem inštitutu Slovenije. Tam so se srečali gozdarji, naravovarstveniki, gobarji, mikologi, lastniki in upravljalci gozdov. V Evropi je večina gozdov lastniških, posamezne države pa imajo dostop za prebivalstvo v gozdove različno urejen. Lahko bi rekli, da je na vzhodu Evrope gozd prosto dostopen vsem, proti zahodu pa je vedno več omejitev; najprej omejitve nabiralništva in potem tudi dostopa samega. Če se v državah z visokimi omejitvami pojavlja vprašanje dostopa do javnega dobrega, ki ga predstavlja gozd, se pri nas pojavlja vprašanje pravice lastnikov, ki v gozdove vlagajo, do prednostne uporabe gozdnih plodov, ki predstavljajo tudi ekonomski potencial. Posvet je predstavljal začetek dialoga med enimi in drugimi, ki ga lahko ilustriramo v pogovoru z Matjažem Levičnikom, lastnikom gozda med Lazami in Jančami, in naravovarstvenikom Luko Šparlom, iz Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib.

V okviru 20. evropskega tedna mobilnosti se sprašujemo, v kakšnih mestih si v prihodnje želimo živeti. Kako živeti zdravo in potovati trajnostno, kot se glasi letošnje geslo? Glavni vir toplogrednih plinov znotraj prometnega sektorja je cestni promet. Prispeva več kot 99 odstotkov izpustov, od tega večino, kar 60 odstotkov, prispeva osebni promet. Projekt Drevo na kolo na poti do trajnostne mobilnosti in ozelenitve urbanih središč vključuje vsakega posameznika. Zamislite si kraj, ki je premalo zelen, in tja odpeljite drevo. Vašo željo bodo ob pomoči signalov GPS, ki jih spremljajo na kolesu, pozneje predali odločevalcem. Drevo je svoje poslanstvo v Ljubljani opravilo, trenutno se nahaja v Novem mestu.

To območje nima visokih vrhov, ki bi me pritegnili. Ko sem se začel resneje ukvarjati s fotografijo, pa sem hitro spoznal, da mi to neokrnjeno območje nudi obilo motivov za fotografiranje. Najprej so me pritegnili gradovi Podčetrtek, Olimje in Podsreda, nato sakralni objekti v Pilštanju, Kozjem in pri Slakah pri Podčetrtku, nadalje naravni biseri slap Gruska ter soteska Bistrice. Čez čas sem v raznih turističnih vodnikih in brošurah opazil, da je na tem območju kar nekaj zanimivih pohodnih poti, ki te pripeljejo na lepa razgledišča. Popolni preobrat pa se je zgodil, ko sem začel spoznavati vezno Planinsko pot XIV. divizije, ki pelje mimo teh krajev.

Reke in potoki so poplavljali od nekdaj in tudi suše niso nič novega. Še nedolgo tega smo govorili o petstoletnih in stoletnih poplavah in sušah, danes pa so te veliko bolj pogoste. Pridejo nenadoma in povzročajo katastrofe. Suše se pojavljajo celo tam, kjer jih nekoč niso poznali. Zakaj je tako? Podnebne spremembe so izmerjeno dejstvo, povzročamo pa jih ljudje sami. Klimatološki podatki potrjujejo, da se je Slovenija v zadnjih 30-ih letih ogrela za stopinjo in pol. Seveda segrevanja ne moremo ustaviti, lahko pa ga upočasnimo in se na podnebne spremembe ustrezno odzovemo. Kako bomo to storili? *Za stopinjo preveč* je dokumentarni film, v katerem o podnebnih spremembah in nenadnih vremenskih pojavih spregovorijo klimatologi, agrometeorologi in hidrologi ter tudi tisti, ki jih vremenske katastrofe neposredno prizadevajo.

Alpinistična trilogija za vse ljubitelje gora. Serija v treh delih gledalce popelje preko Dolgega hrbta, pod Pihavec in v Severno triglavsko steno. Vzpone spremlja alpinistična literatura.

Dragonja velja v očeh mnogih Slovencev za eksotično reko. Ni opevana tako kot Soča, preveč skrivnostna je, da bi dovoljevala himnična občutja, preveč prozaična s svojim dramatičnim presihanjem, da bi govorili o njej v presežnikih, navsezadnje je to zmajska reka, zato se o njej govori s strahospoštovanjem. Poleg naravovarstvenih vrednot nas Dragonja preseneča z bogastvom kamnin, z vodnimi pojavi ter raznovrstnim rastlinstvom in živalstvom. Dokumentarec je zastavljen kot celostni pogled na historični, biološki in socialni prostor te zanimive reke v preteklosti in v današnjem času.

Serija predstavlja različne posebnosti in značilnosti Slovenije in Slovencev nekoč in danes. Gre za svojevrsten dokument časa in prostora, vpogled v slovensko tradicijo, kulturo, nacionalno in naravno bogastvo, našo dediščino, družbo, različne dosežke, na katere smo oziroma bi morali biti ponosni, po čemer smo prepoznavni, posebni in edinstveni.

Osrčje Pohorja je planotast svet, ki ga krasijo številna barja. Na vrhu Pohorja, za gostim smrekovim gozdom, je Lovrenško barje – največje visoko barje v Sloveniji. Na nekaj več kot 1500 metrih nadmorske višine, med slikovitim rušjem, najdemo od 11 do 22 jezerc, barjanskih oken. Njihovo število je odvisno od obsega in trajnosti stoječe vode. S površino nekaj kvadratnih metrov so temna jezerca naravna in turistična znamenitost Pohorja.

Aktualni temi s področja hidrologije in klimatologije

Novosti na področju snega v okviru projekta CROSSRISK

Bilateralni mednarodni projekt v katerega je bil vpleten tudi ARSO