Digitalna knjižnica

Diplomska naloga opisuje, analizira in proučuje obstoječe stanje in možnosti izboljšanja stanja na področju trajnostnega razvoja turizma v slovenskem alpskem svetu s poudarkom na Triglavskem narodnem parku. Glavni cilj naloge je bil poiskati ideje za izboljšanje kvalitete turističnih storitev v Triglavskem narodnem parku. Predvsem smo želeli odgovoriti na vprašanja: kako zadržati oziroma izboljšati kvaliteto okolja v TNP, obenem pa turizmu omogočiti trajnostni razvoj. Postavili smo hipotezo, da je predvsem omejitev prometa in izboljšanje sodelovanja med posameznimi gospodarskimi subjekti kot so kmetijstvo, turizem in trgovina pogoj za optimalen trajnostni razvoj. V nalogi smo najprej proučili strokovno literaturo s področja trajnostnega razvoja na splošno in sonaravnega razvoja turizma. Na podlagi analize obstoječega stanja ter primerjavo zakonskih in programskih rešitev med posameznimi državami smo izdelali predlog usmeritev in programov. To so: sodelovanje v projektu Alpsmobility, usmeritve pri gradnji planinskih postojank in ostale turistične infrastrukture ter program za povezavo med turizmom, kmetijstvom in trgovino.

Triglavski narodni park je od ustanovitve dalje na svojem območju namestil številne informacijske table in izdal tudi veliko publikacij. Po več kot petindvajsetih letih obstoja parka se sprašujemo, zakaj v vsem tem času ni bila dosežena zadostna kakovost ponujenih informacij na področju interpretacije reliefa oziroma geomorfologije parka, namenjenih različnim vrstam obiskovalcem. Glede na nekatere dobre primere posredovanja korektnih geomorfoloških informacij na učnih poteh v bližnji tujini nas torej čaka še veliko dela. Drastičen primer v tem pogledu strokovno zanemarjenega območja je Dolina triglavskih jezer.

Ne vem, kdo nam je vsadil že kar stereotipno stališče, da je na “zahodu” boljše, kakor je pri nas. Kdor je kaj z odprtimi očmi potoval po svetu, dobro ve, da nikjer ne tečeta med in mleko. Če pa že, pa to velja le za peščico naključnežev. Mik zahoda, ki mu kar naprej nasedamo, je v poudarjenem blišču materializma, katerega ponavadi zapakiramo v besedo “razvoj”. To ima seveda svojo ceno, ki jo najdražje plačujeta – kdo drug le!? – narava in okolje, na koncu pa kot suženj proizvodno-potrošniškega sistema tudi človek. Naše tri sosede, po katerih se tako radi zgledujemo, Avstrija, Italija in Nemčija, niso ravno dober primer skrbi za zdravo, ohranjeno naravo in okolje ter s tem tudi za gorski gozd. So bolj primer uniformiranja narave za maksimiranje proizvodnje. Za maksimalen profit po enoti površine zemlje. Za odstranjevanje vsega, kar moti zamišljeno proizvodnjo ... Tudi v gorskem gozdu.

Malo manj kot tretjina vseh zavarovanih območij na svetu je v gorah. Glede na cilje zavarovanja se zavarovana območja po strokovnih merilih IUCN (International Union for the Conservation of Nature – Svetovna zveza za varstvo narave) delijo na šest kategorij in dve podkategoriji.

Gorenjski muzej je v sodelovanju s Triglavskim narodnim parkom na območju Pokljuke, Spodnjih Bohinjskih gora in Triglavskega pogorja pripravil pet visokogorskih kulturno-pohodniških poti. Speljane so po najpomembnejših območjih starega rudarstva, železarstva in pašništva.

V tej številki časopisa si lahko preberete: Naravovarstveni oddelek Trenta; Greben Trentskega Pelca in Srebrnjaka; Klopi in bolezni, ki jih prenašajo- Kako se lahko zaščitimo?; Kaj vemo o Bohinjskem jezeru?; Poškodbe v naravi ob potresih v Zgornjem Posočju (1. del); Kulturna krajina v Triglavskem narodnem parku (4. del); Društvi podeželskih žena v Zgornjem Posočju; Od vaške šole do don Pierinove komune; Šola v Soči.

Generalna skupščina Organizacije Združenih narodov je leta 2002 sprejela resolucijo Združenih narodov o gorah, ki določa 11. december za mednarodni dan gora. To pomeni enkratno priložnost za obravnavanje zapletenih in raznovrstnih vprašanj, ki se nanašajo na gore, med njimi tudi izpolnjevanje mednarodnih dogovorov in aktivnosti, ki lahko izboljšajo kakovost življenja v gorskih skupnostih in zavarujejo krhka gorska okolja za prihodnje generacije.

Stare karte so eden najpomembnejših virov podatkov za prostorske analize preteklega okolja. Za območje Triglavskega narodnega parka smo poenotili karte, letalske posnetke in druge digitalne prostorske podatke od konca 18. stoletja do danes. Glavne težave so povzročale neenotne legende (in objektni katalogi), različne tehnike kartiranja in merjenja, nezadostne informacije o projekcijah ter razgibano in raznoliko alpsko površje. Z metodo obratnega urejanja je bila izdelana časovna vrsta slojev rabe tal. Opisani postopki obdelave kart ter ocenjevanja kakovosti so poenostavili odločanje o načinu uporabe podatkov za nadaljnje analize. Izboljšali smo poznavanje tehničnih parametrov in semantičnih lastnosti starih kart ter v geografskem informacijskem sistemu interpretiranih slojev rabe tal.

Založniški odbor PZS se je ob razprodani četrti izdaji odločil za ponatis in dopolnitev ter popravke v Vodniku po planinskih kočah v Sloveniji.V Vodniku so opisani planinski domovi, koče, zavetišča in bivaki, ki so bili vpisani v register planinskih koč pri Planinski zvezi Slovenije do 31. decembra 1997, in tiste postojanke, ki so jih planinska društva že prijavila za vpis. Imena koč, nadmorske višine pa so za vse povzete po Atlasu Slovenije ali po najnovejših planinskih kartah.

Strokovna serija, ki izhaja od leta 1990. Izhaja občasno in pokriva različne teme. Predstavlja strokovne projekte Triglavskega narodnega parka. Tema te serije je Natura 2000 v Triglavskem narodnem parku- gradivo za pristop k upravljanju Natura 2000 območij s praktičnimi primeri in smernicami.

Naše največje in najstarejše zavarovano območje - Triglavski narodni park - leži v skrajnem severozahodnem delu Slovenije. Skoraj 840 kvadratnih kilometrov veliko območje parka je bilo vedno redko poseljeno. Podnebje je gorsko, poletja mila, zime mrzle, padavine pa obilne. Kljub ostrim naravim pogojem se tu še danes skrivajo številni zakladi narave, ki jih drugod po Evropi ni več najti. Tu prebiva kar 9 od 19 v Sloveniji živečih vrst dvoživk - nekatere se v parku pojavljajo v velikem številu in so zato pomembne kot bazen genske pestrosti za ohranjanje biotske raznovrstnosti, druge pa na območju parka dosegajo zgornjo višinsko mejo svoje razširjenosti v Sloveniji. V knjižici je zbrana večina znanih podatkov o razširjenosti dvoživk v vzhodnem delu Triglavskaga narodnega parka.

Netopirji so edini aktivno leteči sesalci. Letenje in eholokacija, s katero se lahko orientirajo tudi v popolni temi, sta jim omogočila zasesti življenjske niše, ki so drugim sesalcem nedostopne. Knjižica vsebuje pregled pogosteje opaženih vrst netopirjev v 222 pomembnejših zatočiščih (predvsem kotiščih in prezimovališčih) v severni Sloveniji, ki jih poznamo do septembra 2007.