Digitalna knjižnica

Od Triglava ni ne večjega ne višjega simbola Slovenije. Tudi zato je tako priljubljen, med domačimi in tujimi planinci. Prvič so ga osvojili že pred 240-imi leti, 26. avgusta leta 1778 so se na vrh povzpeli štirje srčni Bohinjci: kmet Luka Korošec, rudar Matevž Kos, lovec Štefan Rožič in ranocelnik Lovrenc Willomitzer. Takrat je vzpon v neznano zahteval izjemen pogum in vztrajnost, danes je Triglav že zelo dostopen. Na Triglavu je bila tudi ekipa Tednika.

“Pustolovščina se lahko začne takoj, ko zaklenete vrata vašega doma.” Tako urednik, publicist in založnik Samo Rugelj vabi na pešpot v svoji najnovejši knjigi. A ne kar neko pešpot, ampak na enodnevno pustolovščino ( s svojo mladostniško prijateljico) iz Ljubljane na “najbolj razvpito, čaščeno in obiskano goro v Sloveniji, na simbol, koncentrat narodovih hrepenenj in sanj ter ekstrakt slovenske samozavesti … Triglav“. Seveda so hodili in pisali že mnogi drugi. A Rugelj, pohodnik in hribolazec že od malega, je ob 240-letnici prvega vzpona na Triglav napisal povsem samosvojo mešanico doživljanj in razmišljanj o hoji (“Hoja spremeni človeka in ga naredi boljšega“), družinskih spominov (“Mama mi je namreč že davno povedala, da je, noseča z menoj, zlezla na Triglav“) odnosov z bližnjimi in lastnih refleksij. Predvsem pa so Triglavske poti, kot so zapisali v založbi UMco, pri kateri je knjiga tudi izšla, svojevrstna oda naravi in prijateljstvu, ki nas popelje v osrčje slovenskih gora in življenje z njimi. Več o vsebini unikatnega potopisa pa z avtorjem Samom Rugljem v tokratni oddaji

Slovenci se radi pohvalimo s pokrajinsko pestrostjo svoje države, še posebej pa poudarjamo strateško lego med Sredozemljem, Alpami, Srednjo Evropo in Vzhodom. Temu primerna je naša zgodovinska dediščina, saj so vse od pradavnine takšne in drugačne skupine potovale tu čez ter za seboj puščale razne sledi – od kulturnih, materialnih, jezikovnih do genetskih. Te sestavljajo našo skupno kulturno dediščino. Na podoben način obravnavamo tudi zapuščino prve polovice 20. stoletja.

Še nedolgo nazaj smo se lastniki klasičnih telefonov pred planinsko turo najprej usedli za računalnik, preverili vremensko napoved, nato je sledilo brskanje po pohodniških ali plezalnih vodnikih, in če je bilo območje neznano, je sledilo še iskanje po zemljevidu.

Pogovor z Romanom Korchiginom: V maju 2018 je Triglavski narodni park podpisal sporazum o sodelovanju z ruskim Naravnim rezervatom Kronotsky s Kamčatke v Rusiji. Roman Korchigin je namestnik direktorja tega naravnega rezervata. V Sloveniji se je mudil ob podpisu sporazuma o sodelovanju med TNP in rezervatom Kronotsky. Ob tej priložnosti smo ga zaprosili za krajši pogovor.

V Slovenskem planinskem muzeju je 8. in 9. junija potekal strokovni posvet, s katerim so obeležili 240-letnico prvega dokumentiranega vzpona na najvišji slovenski vrh. Visoka obletnica ni estetsko "okrogla", vendar to niti ni pomembno, saj so se udeleženci in organizatorji strinjali, da je bil čas za ponovno srečanje, kajti od prejšnjega podobno zastavljenega dogodka ob 200-letnici je preteklo že štirideset let.

240 let mineva od prvega pristopa na Triglav, ki je naš nacionalni mit in simbol. Gora vseh gora. Reklo pravi, da nisi pravi Slovenec, če ne prilezeš gor. Eni se temu upirajo tako, da se Očaku iz principa izogibajo v velikem loku, drugi pač ne, saj v špicah gor sopiha tudi po tisoč pravih Slovencev na dan. Naravnost nemitično je, da je mit tako oblegan, čeprav naj bi bili simboli nedotakljivi. Zakaj rinete na Triglav? Kako ga doživljate? Ali bi morali omejiti/zaračunavati dostop? Je bolj pravoslovensko, da simbol naskočiš ali da ga pustiš pri miru?