Digitalna knjižnica

V šoli so mi rekli, da sem len, da ne znam nič, a kljub temu … me je pa le škoda, ker imam tako lep dar govora … Pojma nisem imel o številkah, ampak besede … Besede so mi pa vedno ležale. In to drži: zgodbe alpinista Metoda Humarja (1939–2012), ki jih je v njegovih zadnjih mesecih življenja zapisovala nečakinja Andreja, niso tipična gorniška literatura, osredotočena na alpinistične podvige, četudi zajemajo lep del knjige in pišejo prvovrstno kroniko slovenskega alpinizma. Gre za slikovite, osebno zelo iskrene, zlasti pa iskrivo duhovite pripovedi nenavadnega kamnoseka izpod kamniških planin, vrhunskega plezalca, reševalca, enega naših prvih Himalajcev in dolgoletnega imetnika višinskega rekorda.

Po standardni srednjeevropski metodi smo fitocenološko raziskali obrežne gozdove ob rekah Savi Bohinjki, Radovni, Učji in potoku Slatenik v severozahodni Sloveniji in jih primerjali s podobnimi logi v povodju Soče ter v sosednjih državah Hrvaški, Avstriji in Italiji. Na podlagi te primerjave smo jih uvrstili v naslednje sintaksone: Salicetum eleagno-purpureae, Salicetum albae, Lamio orvalae-Salicetum eleagni (tudi v novo subasociacijo -caricetosum eletae) in Lamio orvalae-Alnetum incanae (tudi v novi subasociaciji -fraxinetosum excelsioris in -rhamnetosum fallacis). Opisali smo sukcesivno nadomeščanje (conacijo) združb ob Savi Bohinjki od inicialnih prodišč proti bukovim združbam na višje ležečih rečnih terasah. S fitoindikacijko metodo smo ocenjevali produkcijsko sposobnost gospodarsko najvrednejše oblike preučenih logov, sestojev subasociacije Lamio orvalae-Alnetum incanae fraxinetosum excelsioris.

V prvem delu spoznamo nesreče in reševanje v svetu gora skozi čas: od samih začetkov, še preden se je začelo organizirano reševanje pred stotimi leti, do današnjih dni. Spoznamo opremo prvih reševalcev in njen razvoj vse do današnje, moderne opreme. Seznanimo se tudi z vsemi koraki, ki so privedli do današnjega načina usposabljanja in izobraževanja reševalcev, z vlogo zdravnikov, helikopterja in radijskih zvez pri reševanju, z reševanjem v snežnih plazovih ter z obdelavo podatkov reševanj in obveščanjem javnosti. V nadaljevanju izvemo, kakšna je organiziranost gorskega reševanja v Sloveniji, predstavljena je tudi vloga Ustanove Sklad Okrešelj, ki pomaga otrokom ponesrečenih reševalcev. Spoznamo povezave gorskih reševalcev s tujino, navedene pa so tudi vse pomembnejše knjige, ki smo jih napisali reševalci v teh sto letih, ob koncu prvega dela pa so zapisani še izzivi reševanja v prihodnosti. V drugem delu knjige spregovorijo reševalci. V mnogih zgodbah opisujejo veselje ob najdenem ali rešenem ponesrečencu, žalost in nemoč ob tragičnih reševanjih, resnost v stenskih reševanjih, napore ob težavnih nošnjah nosil, stiske v temnih viharnih nočeh in strah pri plezanju v terenu, ki ga ogrožajo plazovi. To so posamezniki, ki jim ni mar za druge ljudi, ki si pri sebi venomer ponavljajo, da želja pomagati ljudem v stiski ne sme nikoli zamreti!

Če nas je lani februarja na okrogli mizi bolj zanimalo, kakšno planinsko knjigo potrebuje slovenski bralec, je bil v tokratni, ki smo jo organizirali letošnjega novembra, fokus na strani založnika. Odgovor na vprašanje, kdo izdaja planinske knjige, niti ni tako težak, saj teh založb ni prav veliko. Bolj nas je zanimalo, kakšne zvrsti in žanre izdajajo založbe, kakšni so kriteriji za odločitev o (ne)izdaji, kaj pomeni knjigarna za založbo, kako naj se glede založnika odloči samozaložnik, kakšne knjige lahko pričakujemo v prihodnosti ...

Gore imam rad. Iz tega preprostega dejstva je razbrati ves smisel mojega gorništva, alpinizma, andizma ... in seveda v prvi vrsti ljubezni do narave, predvsem gorske. Miha Potočnik je na vprašanje, zakaj hodi v gore, odgovoril: "Nič ne razmišljam, zakaj; raje kar grem." To pisanje je poklon večno lepim goram. Privlačijo me s skrivnostno silo, ki se ji preprosto ne morem upreti. To silo imenujem KLIC GORA. Osrečuje me slast, ki jo občutim na vrhu gora, potem ko sem moral dati vse od sebe ali pa še več. Ko se povsem zbližam z goro najdem tisto, kar sem iskal: svet večne lepote.

Gozdovi pokrivajo 60 odstotkov Slovenija in predstavljajo naše največje naravno bogastvo. Upravljati občutljivi ekosistem pa ni preprosto. Nekatere stvari so samoumevne do bolečine. Stvari, na katerih neposredno temelji obstoj človeka na planetu so zaradi samoumevnosti potisnjene v kot človekovega zanimanja. Pričujoči dokumentarni film ima željo povedati zgodbo o gozdu, temu prvaku samoumevnosti ter njegovo preteklost, sedanjost in prihodnost. Problem z gozdom je na načelni ravni za Slovence dokaj preprost. Gozda imamo veliko in takšnega, da se zanj ne zanimamo preveč. Smo tretja država po gozdni površini v Evropi, ena izmed najbolj gozdnatih na planetu. Da nekaj, kar je samoumevno, ni vredno obravnave, je znano že od časov Rimljanov. Tako je gozd deležen ali prenapete pozornosti ob naravnih nesrečah, besnih spopadov ob njegovem lastninjenju ali suhoparnim predstavitvam stroke. Avtorji dokumentarca ga želijo predstaviti kot živo, zapleteno, prečudovito in predvsem nenehno spreminjajočo se tvarino. Gozd je zmagovalec v nečem kar modno imenujemo obnovljivi naravni viri.

Ob 30-letnici smrti Janka Ravnika (1891–1982).

Davorin Koren je človek, ki se s pašništvom in pridelavo sira ukvarja poklicno in zasebno. Po poklicu je živilski tehnolog, ki se je specializiral za sirarstvo. Zaposlen je kot vodja Službe za razvoj pri JZ Triglavski narodni park in v sklopu delovnih obveznosti med drugim obiskuje planine in kmetije, kjer sirarjem pomaga z nasveti pri težavah glede izdelave sira.

Trditev, da so bili na kamnitem Krasu nekoč številni premogovniki, je za mnoge presenetljiva. Očitno: neposreden zgodovinski spomin je prekratek in geografsko omejen, raziskav in pisnih virov je malo in še ti so omejeni na stroko (geologi, občinski kataster). A na Krasu so bili številni premogovniki, ki so generacijam kopačev – rudarjev – prinesli lepe zaslužke.

Rdeči seznam ogroženih vrst gliv (Fungi) je bil v Sloveniji objavljen leta 2010, leto kasneje pa mu je sledila še Uredba o zavarovanih prostoživečih vrstah gliv. Pripravila sem analizo gliv z Rdečega seznama, da bi ugotovila, kako jih varovati z ukrepi varstva, ki jih uresničuje Zavod RS za varstvo narave. Vrste gliv sem razdelila v šest skupin. Glive z znanimi ekološkimi zahtevami sem ločila po rastiščih na travniške, lignikolne, gozdne in močvirne. Za vrste s podobnimi ekološkimi zahtevami sem zbrala dejavnike ogrožanja in priporočila za njihovo ohranjanje. V posebno kategorijo sem uvrstila glive, o katerih nimamo dovolj podatkov o njihovi razširjenosti, in glive, ki so ogrožene zaradi prekomernega nabiranja in uničevanja trosnjakov. Mnoga priporočila za ohranjanje gliv so v Sloveniji že določena z različnimi zakoni in uredbami. Nekatere vrste gliv lahko varujemo z že obstoječimi načini varstva narave.

Pašni red je dokument, ki določa pravila rabe skupnega pašnika: opravljanje paše na planini, delitev dela znotraj pašne oziroma agrarne skupnosti in opravljanje drugih del, tudi takih, ki prispevajo k trajnostnemu ohranjanju planine. Z vključitvijo naravovarstvenih vsebin bi lahko prevzel tudi vlogo načrta trajnostne rabe naravnih dobrin, ki so temelj upravljanja območij Natura 2000 v Sloveniji. Članek predstavi tudi zgodovino, vsebino in zakonska izhodišča pašnega reda.

Generalna skupščina Združenih narodov je letošnje leto razglasila za Mednarodno leto gozdov 2011. Pod geslom Gozdovi za ljudi bodo zato tudi pri nas na vseh ravneh potekali ciljno usmerjeni projekti, naravnani h krepitvi zavedanja ljudi o pomenu trajnostnega gospodarjenja ter ohranjanja in trajnostnega razvoja vseh vrst gozdov.