Digitalna knjižnica

Rdeči seznam ogroženih vrst gliv (Fungi) je bil v Sloveniji objavljen leta 2010, leto kasneje pa mu je sledila še Uredba o zavarovanih prostoživečih vrstah gliv. Pripravila sem analizo gliv z Rdečega seznama, da bi ugotovila, kako jih varovati z ukrepi varstva, ki jih uresničuje Zavod RS za varstvo narave. Vrste gliv sem razdelila v šest skupin. Glive z znanimi ekološkimi zahtevami sem ločila po rastiščih na travniške, lignikolne, gozdne in močvirne. Za vrste s podobnimi ekološkimi zahtevami sem zbrala dejavnike ogrožanja in priporočila za njihovo ohranjanje. V posebno kategorijo sem uvrstila glive, o katerih nimamo dovolj podatkov o njihovi razširjenosti, in glive, ki so ogrožene zaradi prekomernega nabiranja in uničevanja trosnjakov. Mnoga priporočila za ohranjanje gliv so v Sloveniji že določena z različnimi zakoni in uredbami. Nekatere vrste gliv lahko varujemo z že obstoječimi načini varstva narave.

Pašni red je dokument, ki določa pravila rabe skupnega pašnika: opravljanje paše na planini, delitev dela znotraj pašne oziroma agrarne skupnosti in opravljanje drugih del, tudi takih, ki prispevajo k trajnostnemu ohranjanju planine. Z vključitvijo naravovarstvenih vsebin bi lahko prevzel tudi vlogo načrta trajnostne rabe naravnih dobrin, ki so temelj upravljanja območij Natura 2000 v Sloveniji. Članek predstavi tudi zgodovino, vsebino in zakonska izhodišča pašnega reda.

Generalna skupščina Združenih narodov je letošnje leto razglasila za Mednarodno leto gozdov 2011. Pod geslom Gozdovi za ljudi bodo zato tudi pri nas na vseh ravneh potekali ciljno usmerjeni projekti, naravnani h krepitvi zavedanja ljudi o pomenu trajnostnega gospodarjenja ter ohranjanja in trajnostnega razvoja vseh vrst gozdov.

Najnovejši priročnik iz družine legendarnih knjig Kaj neki tu cveti?, ki že več kot sedemdeset let spremljajo ljubitelje narave na poteh odkrivanja cvetočih rastlin. Prvi priročnik za prepoznavanje rastlin Kaj neki tu cveti? je izšel leta 1935 in odtlej so ga v različnih izdajah prodali že več milijonov izvodov. Od leta 2004, ko je pri založbi Narava izšel prvi slovenski prevod tega legendarnega dela z naslovom Kaj neki tu cveti? V naravi rastoče srednjeevropske kritosemenke, je tudi priljubljen spremljevalec slovenskih ljubiteljev narave in cvetja.

Imamo Zakon o ohranjanju narave (ZON), za katerega nekateri trdijo, da je dober; mene pa v njem (poleg marsičesa drugega) kot učitelja hudo moti nesorazmerje med učenjem (po SSKJ »spodbujanjem, opozarjanjem, ki povzroči, da kdo pridobi določeno pozitivno lastnost«) v najširšem pomenu besede in kaznijo (po SSKJ »kar je določeno za kršilca kakih norm, zahtev«) kot sredstvoma za ohranjanje narave. Varstvo narave je vendar stvar človekovega etičnega odnosa do nje in etike ne posreduješ z gorjačo, ampak z besedo...

Predstavljanje človeške ribice (Proteus anguinus) oziroma močerila ali proteja javnosti ter turistični razvoj Postojnske jame sta tesno povezana. Zgodovina predstavljanja človeške ribice javnosti je dolga dve stoletji, veliko obiskovalcev je obiskovalo Postojnsko jamo zaradi človeške ribice – še pred odkritjem njenih notranjih delov jame. Opisana je zgodovina načinov njenega predstavljanja, saj se je skozi začetne predstavitve zrcalil tudi odnos obiskovalcev in upravljavcev do te karizmatične podzemne živali.

Prispevek obravnava odgovornost deležnikov glede varovanja narave. Zajema dva primera nacionalnih in lokalnih načrtov in strategij z vidika aktivne podpore trajnostnemu razvoju in ohranjanju narave. Prvi primer je prostorsko načrtovanje na nivoju lokalne skupnosti – mestne občine Celje, drugi primer pa sta nacionalni in lokalni (piranski) strateški načrt turističnega razvoja. Upoštevaje državno zakonodajo in veljavne smernice Evropske unije za varovanje narave ter cilje CBD 2010 in 2012 se prispevek osredotoča na vprašanje našega zavedanja o pomembnosti ohranjanja narave in na to, koliko je neskladnosti znotraj glavnih odločevalskih organov in njihovih politik, ko gre za varovanje okolja in trajnostno rabo naravnih virov, ter kakšna sta odnos in poznavanje pomena varovanja narave v javnosti, pri čemer povzemamo rezultate evropskih raziskav javnega mnenja ter slovensko raziskavo. Slednje skušamo povezati z obravnavanima primeroma. Ugotavljamo, da načela trajnostnega razvoja latentno obstajajo v »splošni zavesti« ljudi, da pa so taista načela zelo skromno zastopana v zavesti in dejanjih nosilcev odločitev na nacionalnem in lokalnem nivoju ter da sta zavest in odgovornost pri večini ljudi dokaj šibki, ko gre za prehod od besed k dejanjem.

Standard za določanje poligonov pri kartiranju habitatnih tipov v Sloveniji predstavlja tipologija Habitatni tipi Slovenije 2004. Rezultati kartiranj so namenjeni predvsem dejavnosti naravovarstva. V prispevku so obravnavani numerični rezultati dosedanjih kartiranj v Sloveniji, to je površino 3208 km2 oziroma nekaj več kot 536.000 poligonov. Na primeru sistematične obravnave tipološke skupine goličav so nakazane možnosti numerične analize dosedanjih rezultatov, ki lahko pomembno prispevajo k utemeljitvi sprememb in dopolnitev tipologije. Metoda ob že identificiranih problemih terenskih kartircev sistematično odkrije tudi doslej neidentificirane probleme. S predstavljeno metodo je mogoče na enostaven način izločiti posamične probleme terenskih kartircev in se posvetiti tistim, s katerimi se je srečevalo več sodelavcev, in so torej bolj sistemskega značaja.

Avtorja Renato Vidrih in Jože Mihelič sta z obsežno slikovno in pisno dokumentacijo ter izborom osebne korespondence predstavila izjemnega, a pozabljenega slovenskega naravoslovca in naravovarstvenega pionirja dr. Albina Belarja.

Izletniški vodnik Pravljične poti v zgodovino je drugi vodnik avtorice Irene Cerar in nadaljevanje uspešnice Pravljične poti Slovenije. V knjigi je zbrala 50 ciljev za družinske izlete, ki so pokrajinsko in kulturnozgodovinsko izjemno raznoliki. Vodijo h gradovom, gradiščem, rimskodobnim spomenikom, mestnim obzidjem, vojaškim utrdbam, starim cerkvicam in samostanom ter mlinom …

Ugotavljali smo razširjenost posameznih vrst dvoživk v Krakovskem gozdu in značilnosti njihovega življenjskega prostora. Terensko delo je potekalo od februarja do septembra leta 2007. V 35 terenskih dneh smo pregledali 439 lokalitet in na 268 potrdili, da jih naseljuje vsaj ena vrsta dvoživk, skupno pa smo našli 13 vrst ter eno hibridno obliko. Dvoživke v Krakovskem gozdu za svoja razmnoževalna in poletna bivališča izbirajo različne tipe vodnih teles. Našli smo jih v razmeroma stalnih vodnih telesih z zelo različnimi površinami in globinami, ki so redko presegale 40 cm. Vodna telesa so bila praviloma poraščena z makrofiti in obdana z gozdnimi sestoji hrasta in gabra. Dvoživke v Krakovskem gozdu za življenjski prostor redko izberejo potoke. Nekatere vrste izbirajo lokalitete značilno selektivno, druge pa povsem nespecifično. Rezultati kažejo, da na pojavljanje dvoživk v vodnih telesih Krakovskega gozda v največji meri vplivajo vegetacijska pokrovnost, povezanost z gozdom in stabilnost vodnega telesa.

Naravovarstvene smernice so v današnjem času temeljni dokument, ki usmerja s katerimkoli planom načrtovane ureditve in dejavnosti na način, da v največji možni meri ohranjajo naravovarstveno pomembne vsebine. Skozi zgodovino se je pristop k usmerjanju poseganj v naravo spreminjal glede na razpoložljivo znanje, podatke, zakonodajo in družbenopolitične ureditve. Prispevek prikazuje pot razvoja usmerjanja posegov v naravo od samih začetkov, Spomenice iz leta 1920 pa do današnje ureditve in vizije nadaljnjega razvoja.