Digitalna knjižnica

Javni zavod Triglavski narodni park izdaja tudi priložnostne publikacije. Ta publikacija je prednostno namenjena strokovnjakom s področja gozdarstva in varstva narave, vendar pa je lahko dobrodošlo čtivo tudi tiste, ki jih ta tematika zanima. V publikciji so obravnavane ekološke značilnosti gozdov v narodnem parku, prikazano je stanje gozdnih sestojev in njihova razvojna dinamika, predstavljene so pomembnejše živalske vrste, ki jih najdemo v gozdnem prostoru, značilnosti gospodarjenja z gozdovi in upravljanja s prostoživečimi vrstami ter njihov naravovarstveni pomen, predstavljena je mnogonamenska vloga gozdov, razvojne priložnosti in izzivi za prihodnje upravljanje z gozdovi.

Na kaj pomislite ob besedi 'Triglav' - na goro ali na Slovenijo? Morda oboje? Večina Slovenk in Slovencev ob pesmi Jakoba Aljaža 'Oj Triglav moj dom' zagotovo pomisli na svojo domovino. Je bilo od nekdaj tako? Nikakor, pove dr. Peter Mikša z oddelka za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. Pot našega očaka do najbolj prepoznavnega simbola države se začne v 18. stoletju. Takrat namreč slovenske gore postanejo bolj dostopne ljudem. Predvsem razsvetljencem. Za odkritje je bil izjemnega pomena rudnik živega srebra v Idriji, največji rudnik te vrste v Evropi takrat. Privabil je razsvetljence iz vse Evrope - med njimi tudi Balthasarja Hacqueta. Ta je prvi začel raziskovati naše gore in tako prišel na Mali Triglav, naprej pa ne.

Cilj diplomskega dela je predstaviti soteskanje kot eno izmed športnih in turističnih dejavnosti, ugotoviti, kako je organizirano v Sloveniji, in to primerjati s stanjem v dveh sosednjih državah. Pozornost je posvečena organiziranosti komercialnega in rekreativnega soteskanja, nadzoru nad izvajalci storitev, vodniškim usposabljanjem in aktualnim vprašanjem o vplivih soteskanja na okolje. Virov, ki bi se nanašali na to tematiko, praktično ni. Nekaj knjižnih vodnikov je na voljo v tujih jezikih, a se v največji meri nanašajo na točno določene soteske. Tako sem si v nalogi pomagal predvsem z zapisi organizacij na spletnih straneh, s podatki, ki sem jih prejel od znancev preko elektronske pošte, in z lastnimi izkušnjami. Po pregledu organiziranosti soteskanja v Sloveniji in po primerjavi s sosednjima državama lahko ugotovim, da je glavni problem v tem, da v nobeni izmed držav ne obstaja en sistem oz. krovna organizacija, ki bi določala smernice za razvoj tega športa, tako na rekreativni kot tudi komercialni bazi. Tako ima vsaka država oz. dejansko vsaka pokrajina v določeni državi svoje posebnosti. Za večjo varnost udeležencev in ne nazadnje za pravilen pristop glede naravovarstvenih zahtev in posebnosti bi bila potrebna centralna organizacija, ki bi določala standarde, po katerih bi potekalo usposabljanje in izvajanje dejavnosti.

Soljenje cest vpliva na kemijske lastnosti tal in posledično na fiziološke parametre in rast rastlin v obcestnem prostoru. Vpliv soljenja smo preučevali na območju Pokljuke (Triglavski narodni park), kjer smo izbrali vzorčna mesta, ki so ob intenzivno soljenem cestnem odseku in referenčno mesto brez tega vpliva. Meritve rasti rastlin in fizioloških parametrov smo opravili na smreki (Picea abies). V letih 2009 in 2010 smo izmerili naslednje parametre: fotokemično učinkovitost FS II, vodni potencial, transpiracijo, vsebnost klorofila a in b ter kationov (Na+, K+, Ca2+ in Mg2+) v iglicah. Na teh vzorčnih mestih smo odvzeli vzorce tal in snega. Analizirali smo kemijske parametre in sicer, električno prevodnost, vsebnost bazičnih kationov, oziroma kationsko izmenjalno kapaciteto (Ca2+, Mg2+, K+, Na+). Analize so pokazale bistveno večje vsebnosti Na+ v snegu ter v tleh v spomladanskem obdobju. Statistično značilne razlike med soljenimi in nesoljenimi rastišči so se pokazale v ksilemskem vodnem potencialu, kot tudi v biomasi poganjkov. Za vzorčno mesto V1s, kjer so tla plitvejša, smo pri večjem številu fizioloških parametrov izračunali statistično značilne razlike z referenčnim rastiščem (V6ns), saj so razmere tam za rast smreke manj ugodne, vpliv soljenja pa se zaradi manjše kapacitete tal za vodo prej odrazi. V letu 2013, po zimi, ko je bilo porabljeno največ soli, je bila prirast rastlin statistično značilno manjša na obeh soljenih lokacijah, v primerjavi z nesoljeno.

Biotop je življenjski prostor za rastline in živali. Biotopi pa so tudi serija dokumentarnih in izobraževalnih oddaj, ki gledalcu razkriva nekatere življenjske prostore in predstavlja posamezne živalske vrste in rastline. Vas zanima, kdo je podlesek? Katera žival nosi znanstveno ime parkelj? Zakaj je dobro, da reke prestopijo bregove? Kakšne barve je trebuh nižinskega urha? Kje gnezdijo breguljke? Kateri sesalec zdrži pod vodo več kot 15 minut? Kako spijo žuželke? Zakaj volkovi živijo v tropih? Kako vroča poletja imajo radi netopirji? To je le nekaj vprašanj, na katera odgovarjajo Biotopi. Slovenija je sicer majhna, vendar izredno bogata. Biodiverziteta oziroma raznolikost življenja na našem ozemlju je izjemna. Še vedno se lahko pohvalimo tako z rastlinskimi in živalskimi vrstami, kot tudi z naravnimi življenjskimi okolji, ki drugod po Evropi izginjajo. Vendar pa so tako rastline in živali, kot njihova specifična okolja v nevarnosti. Serija dokumentarnih oddaj Biotopi zato vedno znova odgovarja tudi na vprašanja, zakaj je ohranjanje naravnih okolij in vseh vrst, ki si z nami delijo planet, tako zelo pomembno. Ta planet je namreč samo eden. Če bodo izginile druge vrste, – od majhnih žuželk do velikih zveri – bomo izginili tudi ljudje.

Sava je najdaljša reka v Sloveniji, po količini vode največji pritok Donave in za Tiso drugi največji pritok po velikosti porečja. Marsikdaj se navaja kot severna meja Balkanskega polotoka. Povirje Save v celoti leži v Sloveniji, njeno porečje je več kot polovica slovenskega ozemlja. Ima dva povirna kraka, vendar kot njen glavni krak navadno štejemo Savo Dolinko. Kakšna je zgodba o savskih brodarjih? Kakšen običaj je kavsanje? Vse o HE na Savi. Nad sotočjem kraljuje tudi mogočni grad Rajhenburg. Reka Sava zapusti Slovenijo za Brežicami, ki so skozi čas postale pomembno mesto ob sotočju s Krko.

Zaključno poročilo raziskovalnega projekta z naslovom Triglavski narodni park: Dediščine, akterji - strategije, vprašanja in rešitve.

Pogovor z Jožetom Rovanom o turnem kolesarstvu.

Zakon o ohranjanju narave določa omilitvene in izravnalne ukrepe, s katerimi se omili poseg v naravo ali njegove posledice oziroma nadomesti predvidena ali povzročena okrnitev narave. Med možnimi oblikami teh ukrepov je tudi vzpostavitev nadomestnega območja, ki ima enake naravovarstvene značilnosti kot območje, na katero je imel poseg bistven vpliv. Na podlagi izkušenj v slovenski naravovarstveni praksi in spremljanja evropske sodne prakse v drugih državah smo v članku obravnavali vprašanje, ali je nadomestni habitat omilitveni ali izravnalni ukrep. Iz evropske sodne prakse je razvidno, da Evropska komisija zastopa stališče, da nadomestni habitat na območju Natura 2000 ne more služiti kot omilitveni ukrep, temveč se ga po opravljenem postopku prevlade druge javne koristi uporabi kot izravnalni ukrep v smislu 4. odstavka 6. člena Direktive o habitatih. To pa je možno le takrat, ko so izpolnjeni trije pogoji: da za dosego ciljev plana ali posega ne obstajajo druge alternative (1), obstajati mora prevladujoča druga javna korist (nad javno koristjo ohranjanja narave) (2) ter izpolnjeni morajo biti izravnalni ukrepi, ki bodo zagotovili ohranitev celovitosti in povezanosti omrežja območij Natura 2000 (3).

Povečana naravovarstvena zavest ljudi v drugi polovici 20. stoletja je sprožila naravovarstvena gibanja in ustanavljanje mednarodnih naravovarstvenih organizacij. Sprejete so bile mednarodne konvencije, namenjene ohranjanju biotske raznovrstnosti. Za uresničevanje ciljev teh konvencij je Evropska unija sprejela Direktivo o pticah in Direktivo o habitatih. Članek opisuje določitev omrežja Natura 2000 na podlagi obeh evropskih direktiv. Podrobno je opisan postopek določitve območij Natura 2000 v Sloveniji, vključno z biogeografskimi seminarji. Zbrani so podatki o spremembah Uredbe o posebnih varstvenih območjih (območjih Natura 2000), ki zadevajo število in površino območij Natura 2000 ter število kvalifikacijskih vrst in habitatnih tipov v območjih.

Vodnik se osredotoča na severozahodni del Vzhodnih Julijskih Alp z opisi nekaterih najbolj znanih slovenskih vrhov, pa tudi nekaterih najbolj cenjenih kotičkov za iskalce gorske samote. Glavna junaka sta seveda najvišja, Mangart in Jalovec, družbo pa jima delajo razgledne Mojstrovke, grebeni Bavškega Grintavca in skalnate Ponce, v zaraščeno divjino pozabljeni Predelski Vršiči, remšendolske gore in skupina Ciprnika, samotni Pelci, Pihavci in skrivnostne strmine Loške stene.

Sredi sedemdesetih let 20. stoletja so začeli alpinisti v Zahodni Evropi z enim očesom pogledovati proti vzhodu celine, proti Poljski. Od tam so prihajale vesti o nekih fantih, ki v Hindukušu plezajo nore stvari, nekatere celo pozimi. Bolj ko so se večali njihovi uspehi, bolj so naraščali njihovi apetiti po himalajskih vzponih.