Naredilo se je lepo jesensko jutro, kot nalašč za izlet čez mejo na Koroške vrhove. Pot nas je peljala mimo Beljaka in Osojskega jezera proti Špitalu ob Dravi, kjer smo zavili desno v smer panoramske ceste Nockalmstrasse. Tu nas je že čakal naš vodič Stefan Schmölzer, nadzornik biosfernega parka Nockberge. Po nekaj minutah vožnje smo se ustavili v Centru biosfernega parka - Nockalmhof, kjer smo si ogledali razstavo kamnin, mineralov in fosilov ter predstavitveni film o naravi in ljudeh v parku.
Naslednja postaja je bila najvišja točka ceste, 2042 m nad morjem. Od tu smo nadaljevali peš proti vrhu in nato po stezi v smeri našega zadnjega postanka. No, do Grundalma nas je pripeljal avtobus, peš bi bilo malo predaleč. Na razstavi o drevesih tega območja smo izvedeli, da je krekovt edina ptica, ki raznaša cemprinova semena.
Stefan nam je med potjo razložil, da so gore v Nockbergu iz čisto drugačnih kamnin kot naši apnenčasti Julijci. So starejše, metamorfne in zato zaobljene, travnate prav do vrhov in večji del leta rjave barve. Ko jih prekriva sneg, so seveda bele, poleti pa dober mesec zelene. Poleti se po gorskih travnikih pase govedo, tudi konji in drobnica. Na pobočjih raste cemprin in drobna vrsta špajke. Obe rastlini v omejenih količinah uporabljajo v kozmetiki in zdravilstvu.
Domačini so se pred leti z referendumom odločili, da ne bodo pustili na tem območju zgraditi velikega smučarskega središča in država jih je poslušala. Od leta 1987 je območje zavarovano, zadnjih 14 let kot Biosferno območje Nockberge. Mogoče še to, da domačini šoji rečejo podobno kot mi, kar dokazuje, da so v teh krajih nekoč živeli Slovenci.
Polni vtisov čudovite jesenske gorske narave smo se še v popoldanskih urah vrnili nazaj v Žirovnico. Učenci si bodo zagotovo zapomnili, da so gore lahko tudi precej drugačne kot smo jih vajeni v našem Triglavskem narodnem parku.
