Udeleženci so prihajali iz Slovenije in Italije – Čezmejnega biosfernega območja Julijske Alpe, iz Avstrije – Biosfernega območja Nockberge ter iz italijanskih biosfernih območij Monte Grappa in Miramar s Trstom. Slovenijo je zastopala skupina mladih nadzornikov Triglavskega narodnega parka. V tednu dni smo prehodili pot od gorskega sveta Čezmejnega biosfernega območja Julijske Alpe vse do Krasa in Jadranskega morja ter na terenu spoznavali izjemno naravno in kulturno pestrost tega prostora.
Tabor smo začeli pri Risorgive del Pradulin, kjer za uvodno spoznavanje ni bilo veliko časa – udeleženci so se namreč takoj pomerili v raftballu, igri z žogo na vodi, pri kateri ekipe tekmujejo v majhnih napihljivih plovilih. Po živahnem začetku smo se odpeljali proti našemu prvemu bivališču, Rifugio Escursionistico Pian dei Ciclamini. Zvečer so sledile predstavitve sodelujočih območij, pri katerih je svoje delo, naravo in posebnosti predstavila tudi ekipa Triglavskega narodnega parka.
Naslednji dan smo se peš odpravili do kmetije La AleGra Seguici. Pot ni bila namenjena le hoji. Spoznali smo bogato zgodovino doline, prisluhnili zgodbam o vodnih vilah, pili iz studenca, ki naj bi po pripovedovanju domačinov reševal ljubezenske težave, ter opazovali dolino, kjer naj bi bilo pred približno 750 leti še jezero. Na kmetiji so nas pogostili s kosilom, mi pa smo se gostiteljem oddolžili z delom – pomagali smo prestaviti ogrado in ovce.
Čez gore in visokogorski kras
Eden najbolj razgibanih dni nas je popeljal skoraj naokrog po Čezmejnem biosfernem območju Julijske Alpe. Iz nastanitve smo se odpeljali proti Učji ter nadaljevali skozi Žago, Bovec, Log pod Mangartom in Strmec na Predelu, čez Predel ter mimo Rabeljskega jezera do Žlebi oziroma Selle Nevee.
Z gondolo smo se povzpeli do koče Celso Gilberti, od tam pa nadaljevali peš proti visokogorskemu svetu pod Kaninom. Povzpeli smo se do prelaza Bila Peč (Sella Bila Pec) na 2005 metrih nadmorske višine in nadaljevali proti območju Abisso Boegan. Med pohodom smo veliko izvedeli o visokogorskem krasu, kamninah, geologiji ter procesih, ki so skozi milijone let oblikovali pokrajino.
Ob vrnitvi do koče nas je ujela močna ploha, ki smo jo na srečo lahko počakali pod streho in izkoristili za kosilo. Dan smo dopolnili še z obiskom slapa Goriuda in osvežitvijo v reki.
Večeri so bili namenjeni tudi predstavitvam, pogovorom in izmenjavi izkušenj. Zanimivo je bilo preizkušanje virtualnih očal, s pomočjo katerih lahko gorski svet in naravne znamenitosti doživijo tudi ljudje, ki se zaradi različnih ovir sami ne morejo odpraviti v gore.
Iz podzemlja proti morju
V četrtek smo obiskali jamo pri Villanovi delle Grotte in se pobliže seznanili s kraškim podzemljem. Nato smo gorski svet zapustili in se odpeljali proti Trstu.
Po namestitvi smo obiskali speleovivarij, urejen v nekdanjem bunkerju iz časa druge svetovne vojne. Spoznali smo življenje v jamah, fosile, delovanje vode in številne druge posebnosti kraškega sveta.
Naslednje jutro smo se z mestnim avtobusom odpeljali do Marijinega svetišča na Vejni (Monte Grisa), od koder se odpira čudovit pogled na Tržaški zaliv. Sledil je obisk kraškega travnika, kjer so bila v okviru projekta Interreg ReCo obnovljena travišča. Spoznali smo, kako hitro se lahko odprte površine ponovno zarastejo, in tudi sami zavihali rokave ter kljub poletni vročini pomagali odstranjevati ruj.
Pot smo nadaljevali do Pristanišča Svetega Križa (Porticciolo di Santa Croce), kjer deluje morska raziskovalna postaja. Raziskovalci so nam predstavili svoje delo in življenje v Jadranskem morju, med drugim smo od blizu videli tudi komaj deset centimetrov velikega morskega psa. Posebno pozornost smo namenili vplivom podnebnih sprememb na morsko okolje in organizme.
Od čebel do suhozidov
Sobota je bila namenjena spoznavanju kraške flore in kulturne krajine. V botaničnem vrtu Carsiana smo spoznavali rastlinstvo različnih življenjskih okolij – od Alp do Krasa. Ker je bila naša vodnica Erika tudi čebelarka, smo izvedeli veliko o čebelah in medovitih rastlinah, za konec pa poskusili še različne vrste medu ter ugotavljali razlike med njimi.
Sledila je delavnica gradnje suhozidov. Suhozidna gradnja je pomemben del kulturne krajine širšega čezmejnega prostora, znanje in tehnike suhozidne gradnje pa so vpisani tudi na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. O pomenu njihovega ohranjanja nam je pripovedoval Danilo Antoni, urbanist in arhitekt iz Devina, ki veliko svojega časa namenja tudi ohranjanju slovenskega jezika in kulturne dediščine na tem območju.
Načrtovano veslanje s kajaki nam je žal preprečila močna burja, zato smo čas izkoristili za počitek in kopanje.
Tabor smo zaključili – pod morsko gladino
Zadnji dan je bil namenjen morju. Obiskali smo Morski naravni rezervat Miramar, ustanovljen pod okriljem WWF. Po ogledu muzeja smo si nadeli maske in plavuti ter se podali raziskovat morje ob gradu Miramar. Tako smo teden, ki smo ga začeli med izviri, gozdovi in gorami, simbolično zaključili pod morsko gladino.
Mednarodni tabor je mladim ponudil veliko več kot le spoznavanje novih krajev. Skozi pohode, terensko delo, raziskovanje, prostovoljske akcije, predstavitve in skupno bivanje so spoznavali, kako so med seboj povezani voda, gozdovi, gore, kraško podzemlje in morje ter kako pomembno je sodelovanje pri njihovem ohranjanju.
Predvsem pa so se stkala nova prijateljstva. Meje so na zemljevidih, narava in prijateljstva pa jih pogosto ne poznajo.
Zapisala: Mojca Pintar, vodja okoljske vzgoje v JZ TNP
