Živalstvo

Spoznajte najbolj pogoste živali Triglavske narodnega parka.

Živalstvo Triglavskega narodnega parka je zelo bogato, saj najdemo v vodah in na kopnem množico živalskih vrst od mikroskopsko majhnih do razmeroma velikih sesalcev.

Znotraj Triglavskega narodnega parka po sedaj znanih podatkih živi okoli 7.000 različnih vrst. Tolikšno pestrost pogojujejo raznoliki klimatski pogoji, reliefna razgibanost, geološka podlaga ter pestrost habitatov.

Povodni kos

Povodni kos (Cinclus cinclus) je nekoliko večji od vrabca. Ima kratke peruti in visoke ter močne noge. Živi ob čistih gorskih rekah z brzicami in skalami.

Hrano išče pod vodo; s kljunom obrača kamenje, pod katerim brska za ličinkami vodnih žuželk ter drugimi drobnimi živalmi. Gnezdo iz mahu si naredi v neposredni bližini vode v skalnih vdolbinah, med koreninami dreves, pod bregom in v konstrukciji mostov.

Povodni kos je edina ptica pevka, ki se zna potapljati in plavati.

Najbolj pogost je ob Savici, Radovni in Soči. Ogrožajo ga regulacija potokov in rek, vznemirjanje v času gnezdenja ter onesnaževanje površinskih voda.

Foto: Michel Roggo

Soška postrv

Soška postrv (Salmo marmoratus) je sladkovodna ribja vrsta, ki živi samo v Jadranskem povodju. V Sloveniji naseljuje Sočo s pritoki, Reko in Rižano.

Največja soška postrv je merila 121 cm in tehtala 25 kg.

Značilnosti soške postrvi sta velika glava in značilen marmorni vzorec na sivo-beli podlagi. Je ena izmed najbolj ogroženih vrst. Ogrožajo jo onesnaževanje voda, uničevanje naravnega okolja, predvsem pa križanje s potočno postrvjo, ki so jo prinesli v njeno okolje na začetku prejšnjega stoletja.

Mladoletnica

Mladoletnice (Trichoptera) so žuželke. Odrasle so podobne nočnim metuljem z dvema paroma z dlakami poraslih kril. Na glavi imajo dolge, nitaste tipalnice. Njihove ličinke živijo v vodi v hišicah, ki jih gradijo iz kamenčkov in drugega materiala. So pomemben vir hrane za ribe, vodne ptice in druge plenilce.

Hišico si mladoletnica zgradi s pomočjo žleze blizu ust, ki izloča svili podoben izloček. Ličinka ga ovije okrog sebe in nanj nalepi različen material.

Največ vrst živi v bližini izvirov in v potokih, redkeje pa se pojavljajo v stoječih vodah. Občutljive so za večjo onesnaženost vodotokov, zato so pokazatelji čistih voda.

Alpski svizec

Alpski svizec (Marmota marmota) je bil v času ledenih dob na območju današnje Slovenije splošno razširjen in pogost, ob koncu ledene dobe pa je izumrl. V prejšnjem stoletju je bil ponovno naseljen. Danes živi na gorskih travnikih in meliščih.

Med zimskim spanjem se telesna temperatura alpskega svizca izenači z zunanjo. Če pade pod ledišče, se prebudi, saj bi sicer zmrznil.

Je rastlinojedec, ki večino budnega življenja preživi v nabiranju zaloge za zimo. Rove koplje z močnimi kremplji, vanje se zateče pred plenilci in neugodnimi vremenskimi razmerami. V zimskih brlogih, ki so globoki tudi do 5 m, prespi zimo. Med spanjem se mu zniža telesna temperatura, srčni utrip in dihanje se upočasnita. Preživi od tolšče, nabrane v poletnih mesecih. Zbudi se, ko se začne topiti sneg.

Mali skovik

Mali skovik (Glaucidium passerinum) je majhna sova; velik je od 15 do 20 cm. Živi v gorskih iglastih gozdovih. Gnezdo si uredi v drevesnih duplih. Prehranjuje se z malimi sesalci in pticami.

Oglašanje malega skovika povzroči pravi preplah med pticami pevkami, saj lahko hitro postanejo njegov plen.

V nasprotju s preostalimi sovami je aktiven v zgodnjem večernem in jutranjem času, le v gnezditvenem obdobju tudi čez dan. Ponoči počiva, izjemoma je mogoče slišati njegovo oglašanje v svetlih nočeh z mesecem. Kadar je razburjen, utripa z repom.

Navadni jelen

Navadni jelen (Cervus elaphus) živi predvsem v gozdovih od nižin do zgornje gozdne meje; najbolj mu ustrezajo stičišča gozdov in odprtih površin. Zraste do 130 cm. Podnevi počiva v zavetju dreves, z mrakom gre na pašo.

V Triglavskem narodnem parku se je jelenjad pojavila pred nekaj desetletji, danes pa je med najpogostejšimi vrstami divjadi.

Je prežvekovalska vrsta, ki se hrani predvsem s travo, zelišči, drevesnimi poganjki, skorjo, listjem in poljščinami. Živi v tropih. Samci se od samic razlikujejo po mogočnem rogovju. V času parjenja se glasno oglašajo in med seboj bojujejo za prevlado nad košutami.

Navadni polh

Navadni polh (Glis glis) je nočni glodavec. Njegov življenjski prostor so bukovi in hrastovi gozdovi. Aktiven je v nočnem času, dan pa prespi v jamah ali duplih. Prehranjuje se večinoma z žirom in želodom.

V Sloveniji je še vedno živa tradicija lova na polhe.

Od obilnosti plodov sta odvisni tudi njegova rodnost in uspešnost zimskega spanja, ki traja od oktobra do marca. Če primanjkuje hrane, prespi tudi poletje. V zadnjih desetletjih se v Srednji Evropi vse bolj zgodaj prebuja iz zimskega spanja, kar je povezano s spreminjanjem podnebja.

Navadna lisica

Navadna lisica (Vulpes vulpes) je zelo prilagodljiva žival. Živi v gozdnih predelih, v bližini človeških naselij in tudi ob velikih mestih. Je zelo spretna in hitra. Aktivna je večinoma ponoči, ko lovi plen. Prehranjuje se tudi z odpadki in mrhovino.

Navadna lisica lovi glodavce z značilnim lisičjim skokom. Odžene se visoko v zrak, pri doskoku pa zgrabi plen s sprednjimi šapami.

Večino leta preživi samotarsko. Brlog (lisičino) si izkoplje sama ali zasede jazbečeve rove. Svoje ozemlje označuje z vonjavnimi markacijami.

Pari se enkrat do dvakrat na leto, navadno pozimi. Brejost traja 52 dni, spomladi skoti od 4 do 8 mladičev, ki se osamosvojijo po približno 4 mesecih. Lisjak pomaga pri vzreji. Življenjska doba lisic v naravi je povprečno od 3 do 4 leta.

Alpski kozliček

Alpski kozliček (Rosalia alpina) je velik hrošč. Živi v starih bukovih gozdovih na nadmorski višini od 600 do 1200 m. Meri od 2 do 4 centimetre. Samica odlaga jajčeca v razpoke mrtvih in starih bukev. Razvoj od jajčeca prek ličinke in bube traja od 3 do 4 leta.

Skupina kozličkov je dobila ime po dolgih tipalnicah.

Večkrat odloži jajčeca tudi v skladiščen les v gozdu; ob njegovem hitrem odvozu in predelavi so jajčeca nato izgubljena. Za vse večji upad vrste je krivo tudi odstranjevanje starih in odmrlih bukev ter pogozdovanje s smreko.

Rjavi medved

V Sloveniji živi okoli 400 do 500 medvedov (Ursus arctos), največ jih je v kočevskih gozdovih. Na območju Triglavskega narodnega parka se pojavljajo posamično na območju Pokljuke, Spodnjih Bohinjskih gora, Trente in Tolminskega.

Za medveda je značilno, da zimo predremlje v brlogu; telesna temperatura se mu takrat zniža za 2 ˚C, tudi presnova se mu nekoliko upočasni. Koliko časa preživi v zimskem spanju, je odvisno od vremenskih razmer in primanjkljaja hrane. V treh ali več mesecih izgubi od 30 do 50 % telesne teže, ki jo poleti in jeseni potem nadomesti.

Rjavi medved lahko zelo hitro teče (60 km/h), plava in celo pleza.

Hrani se z gozdnimi plodovi, podzemnimi in zelenimi deli rastlin, glivami, glodavci in mrhovino. Ker je plenilec, je njegov plen lahko tudi živina. Rjavi medved potrebuje velik, dobro ohranjen življenjski prostor, na katerega ima človek čim manjši vpliv.

Divji petelin

Divji petelin (Tetrao urogallus) je največji predstavnik koconogih kur. Samica ima varovalno rjavo grahasto barvo, medtem ko je samec temno kovinske barve. Njegov življenjski prostor so gorski mešani in iglasti gozdovi.

Zaradi hormonskih motenj nekateri petelini postanejo napadalni in se ne bojijo človeka. Ugotavljajo, da je lahko to povezano tudi s prevelikim poseganjem človeka v njihov življenjski prostor.

Posebnost divjega petelina je samčevo dvorjenje. Samci se spomladi zberejo na skupni jasi oziroma »rastišču«, se postavijo na izpostavljeno mesto, razširijo rep in pojejo značilni napev, sestavljen iz dveh delov, ki ju opisujemo kot »klepanje« in »brušenje«. Znano je, da se med »brušenjem« ne odziva na dogajanje v okolici, čeprav je drugače zelo plašen.

Planinski pupek

Planinski pupek (Mesotriton alpestris) spada med dvoživke. Prilagojen je življenju v hladnejših krajih. V Triglavskem narodnem parku živi na nadmorski višini med 1100 in 1600 m. Pogost je v mlakah, kolesnicah in lužah na gozdnih vlakah.

Samičke zrastejo do 12 cm, samci so nekoliko manjši. Trebuh ima enobarvno oranžno rdeče obarvan, po čemer se razlikuje od drugih pupkov. Pri planinskih pupkih se pogosto pojavlja nepopolna preobrazba, kar pomeni, da osebki spolno dozorijo, vendar ohranijo nekatere značilnosti ličinke, na primer škrge. Taki primerki so bili najdeni v Črnem jezeru in na Planini pri Jezeru.

Ob svatovanju imajo samci vzdolž bokov svetlo modro bleščečo progo z značilnimi temnimi pikami, na hrbtu pa jim zraste tudi nizek nepretrgan greben s črnimi pikami.

Navadni gad

Navadni gad (Vipera berus) je ena izmed treh strupenih kač, ki živijo v Sloveniji. Zraste od 60 do 80 cm. Ima čokato telo in kratek rep, ovalna glava pa polagoma prehaja v cikcakasto obarvan trup. Na glavi ima značilni temni lisi v obliki črke X ali V.

Razširjen je predvsem v gorah, na meliščih, ob planinskih poteh, travnikih, pašnikih in barjih. V nižinah se zadržuje na vlažnih mestih.

Navadni gad se hrani z malimi sesalci, ptiči, kuščaricami in dvoživkami. Žrtev z ugrizom omrtviči in celo pogoltne.

Črna žolna

Črna žolna (Dryocopus martius) je med žolnami največja. Meri do 46 cm. Prebiva v skoraj vseh gozdovih, kjer lahko najde vsaj nekaj debelih in starih dreves. Luknjo za gnezdo izdolbe še v zdravo drevo in jo pusti par let, da se duplina utrdi, šele nato jo uporabi za gnezditev.

Je ptica, ki ima najmanj več oblik glasovnega sporazumevanja. Tako se na poseben način oglaša, ko sporoča, da je v svojem domu, ali pa, da je čas za paritev, za beg ali da grozi nevarnost. Prehranjuje se z žuželkami, ki jih najde v odmrlih drevesnih deblih. Njena najbolj priljubljena hrana so mravlje.

Življenjski prostor črne žolne je lahko velik preko 100 ha, zato poseljuje gozdove v nizkih gostotah.

Gorska sinica

Gorska sinica (Poecile montanus) spada med ptice pevke. Gnezdi v drevesnih duplih, ki si jih sama izdolbe, za to potrebuje trohneča drevesna debla, ki so dovolj mehka. Živi v iglastih in mešanih gozdovih z nadmorsko višino med 800 in 1500 m, vse do pasu ruševja.

Pozimi se iz višje ležečih gozdov pomakne v nižje ležeče. Jeseni skriva višek semen za zimsko zalogo. V Sloveniji se sklenjeno pojavlja od Julijskih Alp do Pohorja; je precej pogosta celoletna vrsta.

Ruševec

Ruševca (Tetrao tetrix) uvrščamo med koconoge kure. Samica je rjavo grahaste barve, medtem ko je samec kovinsko črne barve. Na zgornji strani peruti ima belo progo, na spodnjem delu repa pa bela peresa, ki jih razkazuje med dvorjenjem. Ima značilno živo rdečo nadočesno kožno gubo – rožo in dolga ukrivljena repna peresa – krivce.

Ruševec živi v bližini gozdne meje, predvsem v pasu ruševja. Njegovo petje spominja na golobje. Hrani se z borovnicami, brusnicami, brinovimi jagodami in manjšimi nevretenčarji v tleh. V času gnezditve in vzreje mladičev je izredno občutljiv za hladno in deževno vreme, ki lahko povzroči propad celotnih gnezd, in tako prizadene lokalno populacijo.

Gams

Gams (Rupicapra rupicapra) je najznačilnejša žival alpskega sveta. V poletnih mesecih se zadržuje v odprtih skalnatih predelih nad gozdno mejo, pozimi pa tudi v gozdovih. V hudih zimah pride čisto do dolin. Poleti so gamsi aktivni zjutraj in zvečer, pozimi pa so njihove aktivnosti porazdeljene čez ves dan.

So družabne živali, le stari kozli so samotarji. Naravna sovražnika odraslih živali sta volk in ris, mladiče pa napada tudi planinski orel. Veliko živali pogine tudi zaradi padcev prek sten, plazov in bolezni. Leta 1909, ko je plaz v Vratih odnesel Aljažev dom, so v treh severnih triglavskih dolinah plazovi pokončali okoli 400 gamsov.

Belka

Belka (Lagopus muta) je majhna ptica iz skupine kur. Naseljuje travnata pobočja s kamenjem in manjšimi grmi nad gozdno mejo. Pozimi ima perje belo obarvano, poleti grahasto rjavo. Tudi noge so do prstov porasle z belim perjem. Samec se od samice v zimskem času razlikuje po temni progi, ki teče od kljuna prek obeh očes. Oba spola imata nad očmi rdečo kožno gubo – rožo.

Spomladi se samice prej prebarvajo kot samci. Ko samica sedi na jajcih, je varno prikrita, samec pa s še vedno vpadljivo belino odžene plenilce od gnezda. Gnezdi sredi junija. V plitvo jamico znese od 6 do 15 jajc, ki jih vali približno 24 dni. Hrani se s semeni, plodovi, poganjki, popki, listi, v poletnem času pa tudi z žuželkami in drugimi živalmi.

Planinski močerad

Planinski močerad (Salamandra atra) večino časa preživi v skrivališčih v skalnih razpokah, špranjah in luknjah ter pod trhlim lesom. Zapusti jih le zgodaj zjutraj ali ponoči, ko je zračna vlaga najvišja. Po dežju se pokaže tudi podnevi, visokim temperaturam in vetru pa se izogiba.

Planinski močerad ima na glavi in vzdolž bokov na obeh straneh telesa strupne žleze, ki odganjajo plenilce.

Živi v mešanih gozdovih, nad gozdno mejo pa na traviščih in kamnitih pašnikih. Življenju na višjih nadmorskih legah in v suhem kraškem svetu se je zelo dobro prilagodil. Ker je popolnoma črne barve, se v hladnem gorskem svetu na soncu hitro ogreje.

Za razmnoževanje ne potrebuje vode tako kot druge dvoživke. Koti žive mladiče, ki so podobni odraslim osebkom in so sposobni živeti na kopnem. Ta pojav imenujemo živorodnost.

Skalni plezalček

Skalni plezalček (Tichodroma muraria) je izrazito obarvana ptica. S svojimi zaobljenimi karminsko rdeče obarvanimi perutmi spominja na metulja. Njegov življenjski prostor so skalovja s posameznimi zaplatami rastlinstva. Prehranjuje se z žuželkami in drugimi nevretenčarji.

Skalni plezalček prezimuje na previsnih stenah kraškega roba.

V gnezditvenem obdobju se zadržuje na senčnatih, bolj vlažnih prepadnih stenah, gnezdo pa si naredi v skalnatih vdolbinah ali na kupu kamenja. V toplejših predelih Alp gnezdi že konec aprila, večinoma pa od maja do junija. Zunaj gnezditvenega obdobja se zadržuje v skalovju na nižjih nadmorskih višinah.

Alpski kozorog

Alpski kozorog (Capra ibex) je močna, čokata koza s sivkasto dlako. Živi na gorskih traviščih nad gozdno mejo, v zimskem času pa se spusti tudi do gozdne meje. V skalnem svetu je izredno spreten. Z mesta lahko skoči 2 m visoko, z zaletom do 4 m.

Alpski kozorog se uspešno pari z domačo kozo.

Samci imajo dolge, sabljasto ukrivljenje roge. Zaradi prepričanja, da imajo kozorogovi rogovi zdravilne lastnosti, so bili v 16. st. skoraj iztrebljeni. Preživeli so samo še na območju Gran Paradisa v Italiji in vsi današnji kozorogi v Alpah so potomci teh živali.

Na območju Triglavskega narodnega parka se je naseljevanje začelo leta 1964, najprej na območju Zadnjice v Trenti.

Planinski hudournik

Planinski hudournik (Tachymarptis melba) je ptica skalnih gorovij. Zaradi majhnih stopal zelo težko hodi. Ker ima vse štiri prste obrnjene naprej, ne pristaja na vodoravni podlagi, temveč na strmih stenah.

Gnezdi v skalnih razpokah previsnih sten in spodmolov. Jeseni se seli v tropsko Afriko in Indijo, kjer prezimuje. Prehranjuje se večinoma z žuželkami, ki jih lovi v bliskovitem letu.

Planinski hudournik v letu doseže tudi do 200 km/h.

Planinski orel

Planinski orel (Aquila chrysaetos) je včasih živel tudi v nižinskih gozdovih. Zaradi človekovega preganjanja se je umaknil v višje in nedostopne predele, kjer živi še danes.

Je plenilec, ki se loti tudi večjih živali, od zajca, ruševca, svizca in lisice do gamsjega mladiča. Plen včasih presega njegovo telesno težo, zato je potreben kar velik napor, da ga odnese.

Planinski orel je največji ptič v Sloveniji. V razponu kril meri 2 m.

Gnezdo naredi na nedostopnih in skritih skalnih policah, v skalnih razpokah, včasih pa tudi na drevju. Samica znese 2 jajci, po 40 dneh se mladiči izvalijo. Odraste jih le četrtina.

Planinska kavka

Planinska kavka (Pyrrhocorax graculus) je družaben črn vran visokogorja. Ima žametno črno perje, rumen kljun in rdeče noge. Naseljuje strma gorska pobočja nad gozdno mejo, v zimskem času pa se spusti tudi do naselij v dolinah.

Planinska kavka je odličen letalec. Brez težav leti v močnem vetru in pri tem skoraj ne zamahne s krili.

Prehranjuje se z nevretenčarji vseh vrst, mrhovino, plodovi in semeni. Ob gorskih kočah in na vrhovih gora je odpadke hrane, pri planincih in smučarjih pa pogosto naprosi dobrote iz nahrbtnika.

Siva pastirica

Siva pastirica (Motacilla cinerea) živi na bregovih gozdnih in gorskih potokov ter manjših rek.

Po hrbtu je siva, trtica in podrepno perje sta rumena, trebuh je belkast. Noge so rdeče rjave, v nasprotju s preostalimi pastiricami, ki imajo črne noge. Med hojo nenehno pozibava z repom.

Gnezdo si naredi med koreninami obrežne vegetacije, v zidnih linah stavb, ki stojijo blizu vode, in pod mostovi. Za izdelavo gnezda uporablja mah, suhe travne bilke in manjše koreninice, postelje ga z živalsko dlako. Njena glavna hrana so žuželke in njihove ličinke.

Ime »siva pastirica« so dobile zaradi zadrževanja v bližini pašnikov in živine, kjer je obilje hrane.

Tu najdemo vrste, ki imajo veliko razširjenost, druge so endemiti jugovzhodnih Alp, poznamo pa tudi take, ki so bile doslej najdene samo na območju Triglavskega narodnega parka. Posebnost parka je, da leži na južnem robu vzhodnega dela Alp, zato so favnistični vplivi iz Alp najmočnejši, kar se pozna zlasti v srednjem visokogorskem območju, na južni in zahodni strani pa je čutiti vpliv Sredozemlja.

V kratkem pregledu ni mogoče obravnavati vsega živalstva, zato so tu omenjene samo tiste živali, ki jih srečujemo najpogosteje, in tiste, ki so glede na razširjenost, način življenja, endemnost ali kako drugače pomembne in zanimive. Še vedno pa je nekaj živalskih skupin, ki so slabo preiskane. Tu čaka raziskovalce še veliko dela.