Utrdbe Za Otoki

Po prvi svetovni vojni je bila z Rapalsko pogodbo leta 1920 določena nova meja med Kraljevino Italijo in Kraljevino SHS. Velik del slovenskega ozemlja, vključno s Posočjem, je pripadel Italiji, nova meja pa je območje današnjega Triglavskega narodnega parka spremenila v strateško pomemben obmejni prostor.

Zaradi vse večjih političnih napetosti je Italija v tridesetih letih začela sistematično utrjevati svoje meje. Nastal je obsežen obrambni sistem, danes poznan kot Alpski zid (Vallo Alpino). Sestavljali so ga dobro skriti nadzemni in podzemni objekti z bojnimi položaji, zaklonišči in prostori za vojaške posadke. Na območju Zgornjega Posočja so bile utrdbe načrtovane predvsem ob pomembnih dolinah, cestah in gorskih prehodih.

Med večjimi načrtovanimi obrambnimi sistemi je bila zapora Za otoki v dolini Soče. Graditi so jo začeli leta 1940, sestavljalo pa naj bi jo osem utrdb v treh obrambnih pasovih. Večji objekti ob Soči so bili zgrajeni iz betona, utrdbe višje v pobočjih pa so bile večinoma vklesane v živo skalo. Sistem kljub obsežnim delom ni bil nikoli dokončan.

Po kapitulaciji Italije septembra 1943 so utrdbe izgubile svoj prvotni namen. Danes njihovi ostanki predstavljajo pomembno zgodovinsko in kulturno dediščino ter pričajo o času, ko je bila dolina Soče del močno utrjenega obmejnega prostora.

Italija je utrjene zapore načrtovala tudi na Vršiču, Bogatinskem sedlu, pri trdnjavi Kluže in pri Podklancu ob sotočju Soče in Lepene. Avgusta 1968 sta bili dve utrdbi zapore Za otoki razstreljeni v času zaostrenih razmer v Evropi ob sovjetski intervenciji na Češkoslovaškem.