Stavbna tipologija

Ljudsko stavbarstvo je sledilo predvsem podnebnim razmeram, reliefu in gradivu, ki je bilo na voljo.

Stavbna tipologija

Procesi naseljevanja in gospodarjenja na območju parka so pogojevali razvoj stavbarstva, posamezne stavbne oblike in prvine pa kažejo na izpostavljenost prostora vplivom srednjeevropske alpske, furlanske in sredozemske kulture.

Ljudsko stavbarstvo je sledilo zahtevam življenja, ki so jih je opredeljevale naravne, predvsem podnebne razmere, relief in gradivo, ki je bilo na voljo (kamen in les).

Primorski del narodnega parka

Naselbinsko dediščino sta v posoškem delu parka v preteklosti sooblikovali obe kulturi: alpska in mediteranska. S prepletanjem teh dveh sta se skozi zgodovino razvili avtentični lokalni inačici, bovško trentarski in kobariško tolminski stavbni tip, s številnimi prehodnimi oblikami na stiku z drugimi območji.

Za kobariško tolminski stavbni tip je značilno:

  • združevanje posameznih enot domačije in povezovanje posameznih domačij v ohlapnejših oblikah,
  • značilna mediteranska streha z blagim naklonom in poenotenjem kritine,
  • zunanji hodniki – ganki – preko celotne daljše fasade,
  • mediteransko oblikovanje detajlov (kamniti portali, okenski okviri, rezljani napušči, zunanja stopnišča),
  • ločena gospodarska poslopja (seniki, kašče, pajštve – sušilnice sadja, čebelnjaki),
  • gradnja stanovanjskih hiš v breg (Čadrg, Zadlaz-Čadrg, Zadlaz-Žabče, Tolminske Ravne),
  • samotne domačije – celki.

Staje, hlevi in sirarne na govejih tolminsko kobariških planinah so pozidane s kamnom. Strehe so strme, čela stavb so opažena z lesenim zatrepom. Stavbe, še posebej na krnskih planinah, so razvrščene v vrsti (planine Kašina, Kuhinja, Zaslap, Leskovica). Stavbe na pobočjih so s hrbtnim delom vkopane (dostop v senik) in z daljšo stranico postavljene pravokotno na plastnice.

Za bovško trentarski stavbni tip, izoblikovan v 18. in 19. stoletju iz prvotnega alpskega tipa, so značilni:

  • vrhkletna (vrhhlevna) zidana stavba masivnega videza,
  • zunanje stopnišče s hodnikom pod širokim napuščem,
  • strma dvokapna streha z izrazitimi čopi in z lesom opaženimi zatrepi ter leseno (prvotno slamnato) kritino,
  • tipični razpored prostorov (izba – črna kuhinja z vežo/«hiša« – kamra),
  • malo kamnoseškega dekorja in fasadnih poslikav, fasade so prebeljene z apnenim beležem,
  • strogo utilitarna zasnova gospodarskih poslopij v enakih materialih kot stanovanjske enote.

Za ovčje planine na Bovškem so prepoznavne prestaje, pastirske stavbe, ki združujejo hleve in senike s »hišico«. Predstavljajo letno bivališče ovčarskih družin kot vmesno postajo med dolinsko in planinsko pašo. Strehe so strme dvokapnice z leseno kritino. Ob bivalnem delu stavb (kuhinji) ločeno od stavbe stoji samostojen dimnik (varstvo pred požarom).

Gorenjski del narodnega parka

Za razliko od primorskega, kjer prevladuje kamen, daje gorenjskemu delu narodnega parka v stavbarstvu značaj les. Ločimo bohinjsko in zgornjesavsko hišo.

Za bohinjski stavbni tip, izoblikovan v 17. in 18. stoletju, so značilni:

  • stegnjena zasnova doma (pod skupno streho so povezani bivalni in gospodarski prostori),
  • delno zidane (pritličje) delno lesene (nadstropje) hiše,
  • ganki v nadstropju (pod širokimi napušči) ter leseni zatrepi z rezljanimi ograjami in linami za zračenje,
  • mostovži, ki omogočajo dostop do skednja in senika,
  • okenski in vratni kamniti okvirji,
  • fasadne poslikave (freske) in dekor v notranjščini (poslikave in rezljano pohištvo).

 

Za Bohinj so značilne planine, ki so se izoblikovale s pašnokošnim sistemom živinoreje. Od zaledja vasi do travniških površin nad gozdno mejo si stopnjasto sledijo vaški srenjski pašniki, senožetne planine, spodnje planine in zgornje planine, v preteklosti skrbno gospodarjeni s pašnim redom srenjske skupnosti.

Vse planine spremlja pastirsko stavbarstvo – stanovi, hlevi, svisli, seniki, sirarne –, ki se je izoblikovalo skozi tisočletno sožitje človeka z naravo (še posebej izstopa stan na kobilah). Razvrstitev stavb je tesno povezana z naravnimi danostmi (relief) ali posestno strukturo (npr. Zajamniki), njihovo število pa z velikostjo planine. Skupni imenovalci pastirskih stavb so les kot gradbeno gradivo, enaka velikost stanov, enak naklon streh in podobna izvedba.

V dolini Radovne se srečujemo z zgornjesavskim stavbnim tipom, za katerega so značilni:

  • gručasta zasnova domačije in bohinjski hiši podobna stavbna tipologija,
  • stanovanjska hiša je zidana, pritlična z privzdignjenim podstrešjem,
  • stavbe imajo podolgovat tloris s tradicionalnim tridelno razporeditvijo – prostori (»hiša« s kamro na eni strani, črna kuhinja v sredini ter »čumnata« in shramba na drugi strani) so povezani z osrednjo vežo; podstrešje ime podobno tlorisno razporeditev, vendar v preprostejši izvedbi,
  • ponavadi je hiša brez gankov,
  • strehe so strme, napravljene na čop, ponavadi tudi z odprtim trikotnim zaključkom, kar kaže na koroški vpliv,
  • prisoten je fasadni dekor (freske), portali in okenski okvirji so obdelani v kamnu (tuf), vidna je lesena konstrukcija, obdelane pa so tudi line za prezračevanje, balkoni in vhodna vrata.

Pastirske hišice v Zgornjesavski dolini in dolini Radovne od tistih na bohinjski strani loči predvsem podaljšana streha pred vhodom.

Kozolci in ostrgače

Posebno vrednost alpskemu prostoru dajejo tudi stavbe, namenjene sušenju sena, žita in drugih pridelkov. V parku so se razvile različne tehnike, upoštevajoč lokalne vremenske razmere in razpoložljivo gradivo.

V Zgornjesavski dolini prevladujejo enojni stegnjeni kozolci in stegnjeni kozolci s plaščem, za Bohinj so značilni toplarji – stogovi, postavljeni v gručah (Studor) ali posamično na robovih vasi in na senožetnih planinah, na Tolminskem masivni dvojni kozolci z zidanimi slopi, na Bovškem pa za sušenje namesto stalnih naprav uporabljajo ostrgače – tanjša smrekova debla s prisekanimi vejami, na katere zlagajo krmo.