Irena Cerar

Avtorica pravljičnih vodnikov, pripovedovalka, urednica in planinska vodnica

Irena naslovka

Že vse življenje sem povezana s Triglavskim narodnim parkom, zato ga imam za svojega. Z njegovimi lepotami sem se okužila že v zgornji mladosti in nič ne kaže, da bi se stanje z leti kaj umirjalo.

Kot otrok sem z Mladinskim odsekom PD Domžale hodila v Bohinj na planinske tabore. Taborili smo pri Ukancu, nad jezerom, še danes se spomnim, kako sem iz šotora vsak dan gledala Pršivec. Nisem pozabila niti kopanja v mrzlem jezeru ali kako sem se učila veslanja s kajakom. Pa kako smo se tresli od vznemirjenja, ko smo ponoči kolovratili po pokopališču iz 1. svetovne vojne! Iz Bohinja sem se prvič, bilo mi je 12 let, povzpela tudi na Triglav. Morala sem se precej postarati, da sem razumela, zakaj se Komarča ljudem zdi strma. V mlado dušo so se takrat za vedno vtisnile tudi podobe visokogorskih jezer, ki so se mi zdela tako lepa kot bi bila na drugem planetu.

Mitja Sodja Foto Bohinj4

V park sem se vračala v vseh življenjskih obdobjih: o novoletnem praznovanju, ko smo se v najstniških letih štirje prijatelji podali »daleč od ponorelega sveta«, na (takrat) opuščeno planino za Liscem, rajši ne bi pripovedovala. Ker pravijo, da na internetu vse ostane za vedno, mi pa smo zagotovo kršili kup parkovnih pravil. A štejem nam v dobro, da smo znali preživeti v zimi: sami smo si napravljali (mokra) drva, talili sneg za vodo, kuhali ter vse dni prepevali in igrali na kitaro.

Tudi odrasla sem se neprestano vrtela po bohinjskih planinah in gorah, odkrila pa sem tudi svet na drugi strani: Trento. Doživela sem napozabne tedne v divji Bavšici, kjer so nas urili za planinske vodnike. Ko sem začela pisati družinske izletniške vodnike Pravljične poti Slovenije, sem odkrivala nove in nove kraje. Moje navdušenje, občudovanje in občutek, da sem v parku doma, pa so z vsakim odkritjem rasli.

Foto Mitja Sodja2

S TNP-jem sem veliko in rada sodelovala tudi kot urednica revije National Geographic Junior. Vsako sodelovanje z ekipo parka je bila dobra izkušnja, zato smo jo radi ponavaljali. Nekoč smo svoj vsakoletni Juniorjev likovni ekonatečaj posvetili temi divjine. Nagrajene likovne izdelke smo razstavili v Infocentru Triglavska roža na Bledu, 10 otrok ter njihovih staršev pa za nagrado peljali na voden ogled šotnega barja Goreljek na Pokljuki. Nepozabno!

Mitja Sodja Foto Bohinj5

S parkom so moje poti prepletene še na en način, ki je dobesedno pravljičen. 10 let sem imela na začetku poletja najboljši delovni prostor na svetu: na jezerskem bregu v Ukancu. Tam sem ure in ure pripovedovala bohinjske ljudske pravljice na vsakoletni prireditvi U konc' sveta so pravljice doma. Ko z nastopanjem končam, sicer skoraj ne morem več govoriti, a od nasmehov, stikov z ljudmi in njihove prijaznosti sem napolnjena do vrha in še čez. V Bohinju ima skoraj vsaka gora svojo zgodbo in kamorkoli pogledaš, je priložnost za pripovedovanje zgodb! Zato je za pravljičarko to dobesedno raj na zemlji.  

2016 05 21 0458

Zame so to v vseh pogledih bogati kraji: tako z naravnimi in kulturnimi lepotami kot z duhovnim izročilom. In kakšna sreča, da nam je vse to bogastvo dostopno. In da me čaka še toliko neraziskanega.  

Foto Mitja Sodja

Fotografije: Janez Skok (potret); Mitja Sodja / Foto Bohinj (pravljičarka); osebni arhiv (tabla)