FEDJA KLAVORA

Arhitekt, urbanist, politik, zagovornik razvoja demografsko ogroženih območij

fedja naslovka1

TRIGLAVSKI NARODNI PARK – ZA NARAVO IN LJUDI     

Misel v naslovu je edino prava in je bila vedno srž mojih prizadevanj. Zato na vprašanje: Kaj vam Triglavski narodni park pomeni,odgovarjam z izseki iz mojega osebno prizadetega pisma – ne pritožbi! iz l. 1988 tedanjemu odločujočemu predstavniku varstva narave v Sloveniji:

…Namenjeno ni le vam, temveč vsem tam zunaj. Zavzemanje za ohranitev vrednot, ki so last posameznika, obenem pa last naroda, nikakor ni enostavna naloga. Povabil sem vas na svetovanje ob nalogi Celovit razvoj Trente. Pomoči niste odklonili. Kako tudi bi! Navsezadnje je to del parka, ki ima izpričan nacionalni pomen, in ki je bil vedno zapostavljan. Vabil sem vas tudi kasneje, pa se niste odzvali. Premalo je zgolj zavračanje predlogov. Je nesprejemljivo. Res je, da je sposobnih za drugačen utrip v dolini premalo. So pa.  Ne strinjam se z mnenjem, da je v dolini ostal le živelj, kakršen pač ostane po tolikih pretresih. Brez ponujene prilike, morajo vedno znova odhajati iz doline. Trenta je le ena od vej drevesa, ki se suši. Odkrito si prizadevam za drugačne pogoje, ker tu živim, ker gre tudi za možnosti mojih otrok…

 Ob našem takratnem delovanju v parku, ki je bilo podrejeno zakonu, sem torej opozoril na dihotomijo: Narava „od zmeraj” in človek, ki je krajino ustvarjal tisočletja. In oboje zahteva spoštovanje. Nisem zadrt naravovarstvenik in niti najmanj objesten zagovornik razvoja »še pa še«. Na vprašanje otrok, kako sem zmogel lani celo pomlad preživeti v osami ob meji parka nad Bovcem, sem odgovoril: Nikoli lepše – v naravi, miru in notranjem spokoju. Živim po trajnostnih načelih, aktivno delujem v lokalnih združenjih, raziskujem zgodovino dolin,…

Začelo se je pred dobrimi 40. leti, ko sem kot vodja urbanistične službe prišel v dolino očeta. Bil sem na seji IS velike občine Tolmin, ko je potekala burna razprava o zakonu o Triglavskim parku. Politiki in stroka od Bovca do Tolmina so bili razdeljeni in še pod vtisom močnega odpora proti gradnji HE Kobarid in sprejemanja Zakona o Soči nekaj let pred tem. Ob zakonu o TNP je bilo čutiti poleg vsebinskega nasprotovanja (omejitve – odškodnine) tudi načelno zavračanje, ker sta se oba sprejemala brez javnih razprav. Tedaj, še brez izkušenj in jasnega mnenja, sem zakon o Parku sprejel kot dejstvo. Postal sem kritik le v Tolmin zaverovane velike občine. V Bovcu sem zagovarjal stališče, da takratni turistični boom ne sme zaobiti doline Trente. In kmalu sem začel opozarjati tudi na neprimeren zakon o TNP.

V človeško izčrpanih dolinah Trente in Loga večjih težav ni bilo. Pač, ljudje so se jezili, ker niso mogli graditi novih hiš, kot je bilo sredi 70. let zastavljeno že ob vele-projektu Alpski turistični center v Bovcu. Še je bilo možno kupovati pastirske stanove za vikende in ljudje so se spraševali, čemu nasprotovanja, saj, hvala bogu, vidijo luč v soseščini. In gozd jih duši in zagrinja… Sredi 80.tih sem sprožil akcijo Trenta ne sme umreti. Zagovarjali smopravico do boljšega življenja za ljudi, ki se jim je stoletja delala krivica, krajini pa škoda. Na občini so me zavračali: Saj ni nobenih sistemskih rešitev in sredstev. V petih letih pa se je s pomočjo zavzetih somišljenikov zgodilo marsikaj, tudi zavidljivega – od turističnega društva s pospeševalcem, centra TNP, obnove komaj prevozne ceste do vznožja Vršiča, zdravnika z ambulanto, Zadruge z malo elektrarno Krajcarca… Za 1. maj smo z lopatami odprli Vršič! Dejstvo je, da smo bili ponekod prisiljeni zakon obiti.

Pobudo so prevzeli Trentarji in le malokdo je verjel v njihove sposobnosti Ob blokadi Krajcarce s strani Ministrstva za kulturo je novinarka daljnovidno zapisala:

Toda zgodilo se je še nekaj drugega. Veliko prej kot smo se nadejali, je Trenta sama nabrala moč za prenovo. Začela je misliti z lastno glavo. Dobila je ljudi, ki dokazujejo, da biti podjeten ne pomeni obrniti hrbet dolini in se odseliti, ampak ostati in se zanjo boriti!