Spoznavanje suhozidne gradnje v alpskem prostoru

12.10.2020

Ob Dnevih evropske kulturne dediščine smo v Javnem zavodu Triglavski narodni park minuli teden na predavanju, ki sta ga pripravili Saša Roškar iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine in Tina Komac iz Javnega zavoda Triglavski narodni park, za širšo javnost predstavili, v kakšnih oblikah in stanju se tovrstna gradnja pojavlja v našem prostoru, nato pa si še na terenu ogledali zanimive primere na Bohinjski Beli skupaj z domačinom Tomom Pogačarjem.

Za boljšo izrabo zemljišč so v preteklosti ljudje očistili kamenje, ki ga je na površju polno, in ga uporabili za gradnjo raznih objektov. Ta kamen so zlagali enega na drugega, brez vmesnih veziv, občasno so ga le rahlo obklesali za boljše prileganje, zato taki tehniki rečemo suhozidna gradnja ali gradnja na suho.

Pogosti in verjetno najopaznejši so različni zidovi, ki služijo podpori in izravnavi zemljišč, razmejevanju, ograjevanju, ločevanju javnega od zasebnega, dostikrat pa jih najdemo tudi ob poteh, po katerih se je gnalo živino. Zanimive so tudi grajene poti, ki so nastale zaradi prevoza raznega tovora, običajno med naselji in planinami (ruda, les, sir, seno itd.). Take poti so ob brežinah podprte s kamni, zloženimi na suho, hkrati pa so utrjene oziroma tlakovane s kamni, prav tako brez drugega vmesnega veziva. Žal so bile mnoge take poti uničene zaradi širitve, uporabe strojev, vlake lesa itd. S tako tehniko so grajene tudi nekatere struge in brežine vodotokov, kali za napajanje živine, temelji ali deli objektov, apnenice, repnice in drugi.

Suhozidna gradnja je bila leta 2016 kot posebno znanje o prostoru ter rokodelsko znanje vpisana v register nesnovne kulturne dediščine v Sloveniji, leta 2018 pa je Slovenija skupaj s sedmimi drugimi državami to veščino umestila tudi na Unescov reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva.

Opozoriti želimo na to, da je gradnja na suho pomemben gradnik naše krajine in kulturne dediščine, ki pa je zaradi drugačne rabe zemljišč in nevzdrževanja večinoma prepuščen propadanju, veščina gradnje pa se pozablja in izginja, kar lahko preprečimo le s skupnimi močmi.