Neživa narava

Ozemlje Triglavskega narodnega parka je bogato z naravnimi vrednotami nežive narave. Pestra sta kamninska zbirka in bogato fosilno življenje v njej.

Značilna je reliefna razgibanost, ki v svoji pestrosti ponuja številne naravne vrednote (visokogorske grebene z vrhovi, ledeniško preoblikovane koritaste doline, cela paleta kraških površinskih oblik idr.). Nič manj ni razgiban podzemski svet, ki ga je preoblikoval tok vode. Rovi se ponekod vijejo kilometre daleč, spet drugod pa se brezna spuščajo do neslutenih globin.

Število kraških jam se z novimi odkritji stalno povečuje, za zdaj jih je okrog 600. Park je prepoznaven tudi po hidroloških naravnih vrednotah, med katerimi izstopajo osrednje vodne žile: Soča ter Sava Bohinjka in Sava Dolinka s številnimi bolj ali manj hudourniškimi pritoki. Reke so izdolble značilne oblike, kot so grape, soteske, vintgarji in korita. Pravi vodni biseri so visokogorska ledeniška jezera, nastala v ledeniško-kraških kotanjah. Ni jih ostalo prav veliko zato pa so toliko bolj občudovana (skupina treh Kriških jezer na Kriških podih, Krnsko in Dupeljsko jezero ter Jezero v Lužnici, Jezero na Planini pri Jezeru, jezera v Dolini Triglavskih jezer in najobsežnejše – Bohinjsko jezero). Številni in zanimivi so slapovi, pogosti cilj obiskovalcev parka (npr. slap Savica, Peričnik, Spodnji in Zgornji Martuljkov slap, Šum v Vintgarju).

Med hidrološke naravne vrednote sodijo še visoka barja v depresijah Pokljuke. Edinega predstavnika ledenikov (Triglavski ledenik) pa zaradi drastičnega skrčenja skorajda ne moremo več tako poimenovati.