Uspešen vodeni izlet z naravovarstvenim nadzornikom TNP

Utrinki z izleta po Bledu z okolico

17. 03. 2010

Triglavski narodni park v okviru programa dogodkov in prireditev pripravlja tudi vodene izlete, ki jih po parku in okolici vodijo naravovarstveni nadzorniki TNP. Informiranje in ozaveščanje obiskovalcev je njihova pomembna naloga in vodeni izleti TNP so med obiskovalci vedno bolj priljubljeni. V preddverju TNP – spoznajmo Bled z okolšno to podobo raja je bil naslov drugega letošnjega izleta z naravovarstvenim nadzornikom Tomažem Bregantom iz naravovarstvenega oddelka Pokljuka-Mežakla, ki je v soboto, 13. marca 2010 več kot štiridesetim udeležencem pokazal in povedal veliko zanimivega. Utrinke z izleta je v fotografski objektiv ujel Jože Mihelič, ki v JZ TNP vodi službo za izobraževanje in naravovarstveno vzgojo in je med drugim tudi vodja popularnih fotografskih delavnic TNP.


Tomaž Bregant je vodeni izlet »Bled z okolšno« opisal takole:

Ko sem v četrtek 11. marca prehodil pot, ki je bila predvidena za sobotni izlet, sem bil kar malo razočaran, ker nič ni kazalo, da je na poti v deželo pomlad. Novega snega je bilo kakih 15 centimetrov, v senčnih legah v gmajni je bil še pomrznjen. Nad Solznim, to je v tistem delu poti, kjer se steza vije nad strmim pobočjem, v dnu katerega je skozi Megre urezana Bohinjska proga, studenci pa, kot da resnično solzijo iz razmočenih tal, zato se kraj tudi tako imenuje, pa so bili gabri, ki so poševno vsajeni v strmo pobočje okrašeni z belo obleko. Tisti dan sem pot prehodil sam. Skorajda nejevoljen sem postal, ker mi jo vedno takole zagode vreme. Že ko smo imeli predviden letošnji nočni pohod v Lipanco ob polni luni je snežilo kot za stavo. Tudi tokrat zna biti, da bo po robu, kjer se steza vije na Stan tik nad kampom Zaka, nevarno. Ko me sodelavka povpraša, kaj predvidevam za soboto, vztrajam pri izpeljavi našega vodenega izleta, če bo kod res preveč spolzko in zaradi tega nevarno, bomo pa naredili ovinek…
V soboto pa jutro, da bi kar vriskal. In ljudi na železniški postaji… neverjetno, še prihajajo, nekateri celo kličejo, v želji da jih počakamo..no ja potem pa drugič.. tudi ko pokliče sodelavec Joža (Mihelič) pove, da bo majčkeno zamudil. Njega usmerim, vem da nas dohiti, vesel sem ga ker vem, da bo vse fotografiral, no pa saj njega se človek vedno razveseli. Precej je že znanih obrazov, nekateri so tudi precej od daleč, nekdo na koncu pove, da je celo iz Kostanjevice na Dolenjskem, da mu je bilo všeč, da je užival. Hvala, tudi jaz. Precej jih je tudi iz Ljubljane, od vsepovsod, tudi moji zvesti Gorjanci. Vseh sem vesel, zadnjih še posebej zato, ker so v delu poti, ki smo jo ta dan tudi prehodili, pred leti tudi fizično pomagali, da smo nadelali Riklijevo pot v Gorjah, ki ni nič drugega, kot zgolj le to, kar je vselej bila - del starih, še kako uporabljanih, zdaj pa že malo pozabljenih in vsled tega tudi zanemarjenih poti in steza, ki jih je bilo potrebno očistiti, jih označiti in jim na novo vdihniti življenje.
Udeležencem je bilo, vsaj tako so rekli, in tudi videti je bilo tako, všeč. Preprosto, povabiš, greš in poveš tisto, kar pač veš, znaš. Z veseljem Vam bom ustregel še kdaj, le priti morate, četudi vas bo prek o 40, tako, kot je naštela sodelavka Mateja, ki je bila tudi z nami.
Hvala vsem, ki ste bili z nami in nasvidenje!