Gorništvo

Julijske Alpe imajo dolgo in bogato zgodovino gorništva. Balthasar Hacquet (1739–1815), veliki raziskovalec Julijskih Alp, ki je leta 1777 opravil prvi znani poskus vzpona na Triglav, je sicer potoval v službi znanosti, vendar je v njegovih lepih, preprostih opisih že čutiti radost ob dotiku gorskih višin. Kot temeljitega poznavalca in vznesenega občudovalca Julijskih Alp ga imamo lahko za začetnika tukajšnjega gorništva, prvenstvo na Triglavu pa gre štirim možem iz Bohinja (L. Korošec, M. Kos, Š. Rožič, L. Willomitzer, 1778), ki so jih spodbudile razsvetljenske ideje barona Žige Zoisa (1747–1819), katere so dvignile Triglav do evropske slave.

Občudovan od kasnejših veljakov alpinizma, Kugyja in Longstafa, je Triglav (in z njim Julijske Alpe) vstopil v kozmopolitski prostor, ki ga pozna kot poslednji pomemben mejnik na jugovzhodno stran Alp z eno najmogočnejših gorskih sten. Omenjena Stena je 9. in 10. julija 1906 dobila prvi zabeležen alpinistični vzpon (dr. F. König, H. Reinl in K. Domenigg), nekaj let pred njimi pa jo je v območju današnje Slovenske smeri prvi preplezal domačin iz Trente, Ivan Berginc-Štrukelj.

Od prvih vzponov na vrhove, začetkov gorskega vodništva in Triglavskih prijateljev kaplana Ivana Žana do današnje Planinske zveze Slovenije, ki upravlja z nekaj sto kilometri urejenih, označenih in zavarovanih planinskih poti ter s številnimi kočami in zavetišči, ter od prvih plezalnih vzponov v Triglavu do neštetih klasičnih in modernih plezalnih smeri vseh težavnosti, ob Triglavu še v Jalovcu, Špiku, Travniku in drugih stenah Julijskih Alp, je minilo skoraj 250 let. Slovenski gorniki so dali prve, zelo zgodnje pobude za ustanovitev narodnega parka, ki ponuja številne možnosti obiskovalcem z različnimi gorniškimi ambicijami.